Stara Marina,dobra in izkušena žena,ne more spati,navdaja jo čuden nemir,zato opolnoči vstane,da bi videla,kaj se godi.Zagleda tri mogočne bliske,na Baču,Donački gori in Pohorju,in tri Vile,ki se dvignejo iz vrhov in poletijo proti Ponikvi,kjer na Slomu še gori luč.Marina ve,da so to rojenice,ki se pojavijo le vsakih tristo let-blagor detetu,ki se rodi tisto noč! In glej,nad Slomšekovo hišo se odpira nebo,na streho sedajo angeli,oblečeni v belo,modro in rdečo opravo.Beli drži v rokah liro in napove,da bo Slomšek s petjem budil svoj rod;modri drži zlate bukve in pero,simbol bodočega učitelja,ki se bo trudil za omiko in domači jezik;rdeči nosi škofovsko kapo in palico,Slomšek bo pastir svojemu narodu,kot ga ni bilo od Sv.Cirila in Metoda.Nebeški zbori zapojejo Slomšeku slavo:Bog ga je poslal,da bi otel narod pogina,izdrl vragu prelepo štajersko deželo,da ostane slovenska.Dokler bo živel naš rod,se bo zvesto držal Slomšekovih naukov:Naprej,zastava slave,na boj,junaška kri,za vero,dom,cesarja naj srce nam gori!-Marina je presunjena,navsezgodaj že hiti k cerkvi,kjer so pravkar krstili ponoči rojeno dete.Solzna od veselja ga poljubi:zdaj rada umrje,iz nebes bo gledala spolnitev čudežnih napovedi.-Deklamator se zahvaljuje Bogu,da je narodu dal Slomšeka,ki se je neutrudno gnal za blagor očetnjave in čast majke Slave.Slava,slava!....