Vsebina drame:
Osebe: ZORKO,abiturient(dijak,ki zaključi šolanje z zrelostnim izpitom ali kakim drugim zaključnim izpitom) iz Ljubljane. IVO, abiturient iz Maribora. VLADIMIR, abiturient iz Gorice. STANKO,abiturient iz Celovca. ZVONIMIR, dijak iz Zagreba.
Zorko in Ivo obiščeta Gosposvetsko polje in vojvodski stol,občudujeta prelepo okolico,predvsem pa "prastari pomnik nekdanje naše slave",ko so očetje prosto volili svoje kneze.V njuno domoljubje se meša grenkost: razdvoj je uničil staro svobodo, na slovenskih tleh živi tujec,ki se njunemu rodu posmehuje in podpihuje razdor...Približata se Vladimir in Stanko,tudi onadva sta se prišla poklonit grobovom očetov in pradedov.Dijaki se seznanijo,zdi se jim nadvse pomenljivo,da so se na tem svetem kraju kakor po čudežu sestali zastopniki vseh slovenskih dežel.Ta srečna okolnost v njihovih srcih razžari ljubezen do domovine,prisežejo si,da bodo s trdno voljo in zvestim srcem branili pravice svojega naroda.Tedaj se jim pridruži še Hrvat Zvonimir,tudi on gori v slovanskem domoljubju in je bridko presenečen,da na tleh nekdanje slavne gorotanske države sliši le tujo govorico.Dijaki potožijo,da so tega krivi nasilni tujci,pa tudi domači izdajalci,predvsem plemstvo,ki se je izneverilo svojemu rodu in se potujčilo.Zvonimir z bridkostjo prizna,da imajo tudi Hrvati isto usodo.Toda mladi rod ima zaupanje v lastno moč in v slovansko vzajemnost:treba bo v boj za brate,za dedno pravo,za dom,za jezik-najvažnejša pa je bratska sloga vseh slovanskih narodov!Obljubijo si,da bodo na veke složni,da bodo živeli in se radostno žrtvovali za srečo domovja,za to,da mu nekoč zasije dan prosvete in svobode;izdajalci,ki vlečejo s tujcem,pa naj doleti smrt! S sveto prisego na grobu slavnih dedov potrdijo svoj trdni sklep:sloga,prijateljstvo,boj,ki naj bo vzor prihodnjim rodovom,pod trobojnim praporom s svetim geslom miru in sprave: naprej zastava slave!
Polje je bilo prvič objavljeno v 10. knjigi Finžgarjevega Zbranega dela 1988, v redakciji Jožeta Šifrerja..
Šifrer pravi:"Dramski prizor Polje je Finžgar napisal za abiturientsko akademijo,ki so jo osmošolci ljubljanske gimnazije uprizorili 3.8.1891.Z njo naj bi proslavili svoje slovo od gimnazije,obenem pa izpričali svoje domoljubje." Na slovesnosti so igrali Vilharjevo skladbo Slovenec in Hrvat,sodelovali so skladatelj Anton Foerster(po rodu Čeh) in hrvaški tamburaši.V časniku Slovenec je poročilo poudarjalo,da je "tendenca...prizora...sloga.Vsaj ravno mi Slovenci potrebujemo te vrline,ker ne manjka dosti,da 'Slovenec že mori Slovenca brata'....Šlo je za "veliko rodoljubno manifestacijo slovanske mladine" v celoti, ne le ljubljanske; Finžgar se v svojih spominih-v Letih mojega popotovanja-že v črtici Biser,1914,spominja, "da so ljubljanski maturantje k akademiji pritegnili tudi maturante iz Gorice,Maribora,Novega mesta,Celja,Trsta in Celovca, s čimer naj bi ta slovesnost dobila vseslovenski značaj,povabili pa še Hrvate s Sušaka,iz Zagreba in iz Reke,s čimer naj bi izpričevala bratsvo vseh južnih Slovanov v tedanji Avstriji.Za to priliko-navajam Šifrerja-"je skladatelj Franjo Serafin Vilhar,po rodu Slovenec,a je tedaj deloval na Hrvaškem,uglasbil na besedilo hrvaškega pesnika Dragutina Boranića pesem Slovenac i Hrvat, katere prva kitica se glasi:
Iz bratskog zagrljaja
poleti pjesma sveta,
iznesi sreču raja
pred lice cijelog svijeta.
..Manifestacija-deklamacija poziva k ubijanju ne le drugih narodov,ampak celo tistih,ki žive v sami Avstroogrski:"Madjara divljeg"; ima ga za "tudjinca".Sledi Jegliču in njegovi Slaviji,napisani dve desetletji prej.Slavija propagira pobitje in izkoreninjenje,kaznovanje in osamitev tujcev ter domačih izdajavcev.(Ne bom nehal ponavljati:bodoči škof Jeglič strukturno,ne le ideološko-vsebinsko terja holokavst,ki ga izvede Partija maja 1945...).Finžgar obljublja-terja-"smrt izdajici"; geslo je treba brati dobesedno;Partija ga je s holokavstom nad vrnjenimi domobranci spomladi 1945 izvedla radikalno in skladno z osnovno narodno terjatvijo slovenske tradicije.Za Finžgarja je izdajalec vsak-zato vsak tak zasluži smrt-,ki zataji slovansko sorodstvo ter drži s tujcem,z Madžarom;vsak,ki delije Slovanom v škodo.Finžgar je kar se da radodaren z obsojanjem ljudi na smrt.Tako dosledne zahteve pobijanja krivcev ne izvede niti Partija leta 1945.Finžgar hoče smrt za vsakogar,ki Slovanom škodi.Kdo pa jim škodi,o tem odločajo Slovani sami.Ultrarasizem,ki je osnova za-slovanski in slovenski-fašizem.Finžgar je bil dober Krekov in Jegličev učenec.
...Ko se je vršil prehod od Gospe Svete k Brezjam-po letu 1918 so ostale tudi Višarje zunaj Slovenije-Jugoslavije-,se je nacionalna komponenta,vidna še v Polju in v Krstu,izgubila.Gosposvetsko polje je ostalo objokovanja vreden nostalgičen prostor slovenske nesreče,a Slovenci so realno že pristali na to,da je izgubljen; partizani so ga sicer skušali inkorporirati v enotno slovensko narodno telo,a le za nekaj dni in zaman....
...Ne pozabimo,da so Finžgar,Krek in Jeglič duhovniki in to celo kar najbolj vidni,od župnika,ki je kasneje redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti,prek univerzitetnega profesorja teologije do knezoškofa...
...Poslušajmo Stanka:
On pač vreden
Potomec Zvonimirov je in čast,
Ponos in dika bode še Hrovatom,
Če vedno bode mož ostal jeklen,
Ter ljubil nesebično,kakor zdaj,
Domovje svoje.Kot so dedje nekdaj
Kovali po glavah Turčinov zlih
Z orožjem smrtonosnim ter krepak
Gradili zid z junaškimi so prsi
Ter zmage vence pletli si,tako
Le ta bo sukal uma svetle meče
Ter podlemu sovragu mirnim potem
Pokazal luč resnice in pravice.
....Naj zvenijo ti verzi danes še tako smešno,njihova vsebina je ostala veljavna tudi pri Slovencih leta 1991.Zunanji izrazi so se spremenili,bistvo je ostalo.RSD(Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija Slovenske dramatike) si prizadeva rekonstruirati/reinterpretirati notranjo vsebino tega sporočila,omejiti in z avtorefleksijo spodbiti gentilizem-nacionalizem,ne pa ga le prilagoditi novim razmeram.Moj posmeh ni namenjen ne formi Polja,ne bistvu njegovega sporočila.To sporočilo v bistvu ni smešno,grozljivo je.Iz njega sledi ravnanje,besnenje današnjih srbov po Kosovu.Mar ne razlagajo Srbi enako kot Finžgar,da so oni kulturonosci,Albanci pa barbari?Kako se je spremenil položaj v enem samem stoletju! Danes Slovenci branijo "Turčine zle"-albanske mohamedance-pred brati Srbi....
...Slavljenje generala Maistra izraža nemalo tudi infantilno željo,da bi v letih 1918/1919-v bojih za Koroško-Slovenci zasedli Celovec,Velikovec,morda Beljak,pa Istro,da ne govorim o Trstu.Maister postaja zapozneli diletantski Narodni mit.Ni česa bolj rearhaizirajočega in zato neprimernega,kot postavljanje spomenika Maistru vojaku-generalu sredi Ljubljane,Maistra na konju.Takšni kipi so se delali v fevdalni družbi,glej tisoče kraljev v bronu na zmagoslavnih konjih.A v stoletju,ko je naredil Zadkin v Rotterdamu kip z izbitim srcem,je obeleževanje današnjega Slovenstva kot narodno vojaškega regres v srbstvo....
...Težnja k zmagi izhaja iz težnje po (ob)lasti,ta pa je značilen proizvod niča,narave,ki se bori za preživetje...
...Finžgarju se da marsikaj oprostiti,Polje je napisal dvajsetleten; ni se zavedal možnosti-resničnosti-,ki jih nosi v sebi retorika njegove drame.Namen je navsezadnje slavilen,ustrezen slovesnosti mature,dijaške zrelosti....
....Polje umeščam v žanr pravljice,čeprav bi zlahka dodal,da gre za pravljico,namenjeno odraslim,kar je manj sprejemljivo.Pravljice,ki prikrivajo,da so pravljice in trdijo,da so zanosna resnica,postajajo nevarne,saj prehajajo v hujskanje.Kaj je sklicevanje na svetost drugega kot vojno hujskaštvo?
Finžgarju je oproščeno,saj je leta 1891 pomenil poziv na SV(sveta vojna) moment v upravičenem Slovenskem prizadevanju za lastno SAKO(svobodna avtonomna kolektivna oseba),ta pa je bila pogoj za nastanek Slovencev kot SAPO(svobodna avtonomna posamezna oseba).Ironija usode je,da je bil cilj,ki mu je Finžgar posvetil Polje,udejanjen ravno stoletje kasneje:1991.Klavrnost podložnikov usode pa je v tem,da tudi po dosegu SND(Slovenska nacionalna država) mnogi ne znajo opustiti zatekanj v pravljice.Eni se prepuščajo v varstvo brezjanski MMB(Marija Mati Božja),drugi Slovenski domovini,najbolj zarukani pa obe slavi poistijo in na karikaturalen način vračajo Krekov Turški križ.S tem je največji križ.Življenje je posebej težak križ ravno zaradi oslov in strastnih blodnikov,ki spreminjajo medsebojno bivanje v parodijo in zločin...