Strašno je človeku pristati na lastno uničevalsko naravo;a če ne pristane,pade v past lažne nedolžnosti,indoktrinacije z iluzijo,da je zel-negativen-uničevalec le njegov tekmec,on sam ne.Prav to je bistvo vseh totalitarizmov....
Postmoderna:le družba simulacij,ki sama pred sabo simulira,da je družba,a ni niti Družba niti Rod,pač pa sistem kaosa,mreža naključij,logika posnemanj,prostor derealizacij,sprememba resničnosti v ludizem-verbalizem-lingvizem-reizem-magizem.Če ni Boga,ostane stvarno le še telo oziroma hedonizem-karnizem-seksizem...
Sestra v Božičevi Kraljici pred prehudostjo življenja zbeži v dvojnico:misli-živi-igra,da je španska kraljica.Brata-dvojčka-se pobijeta;kdor uteče bratomornosti,preide v dvojništvo in se tam izgubi,če gre zgolj za postmoderno...
In vendar-kako daleč od osvojitve vsega sveta,od pomora vseh drug(ačn)ih in zlih so ostali vsi ti veliki pokončevalci Zla!Hitler in Stalin,velika religiozna milenaristična voditelja regenerirane plemenske skupnosti,sta pomorila na desetine milijonov ljudi;zaman.Njune vojne so se skazale za neuspešne.Njuna grandiozna projekta sta propadla.Propadla sta,ker sta uničevala in ne odreševala....
..Tudi Pirjevčeva,po Heideggerju vzeta in na poseben način razumljena deviza:pustiti biti in prepustiti se ali opustiti se,deviza je iz druge polovice 60. let,postane nekaj drugega,kot pa je hotela biti na filozofskem pesniškem nivoju.Postane geslo,ki uči:vse je vseeno;bit je nič;morala je amorala;pustiti biti pomeni pustiti uničevati,sebe in druge.Vendar niti ne z naporom,ne načrtno,ne z ideologijo.V svetu brez ideologij,točneje v svetu,ki je menil,da je ideologije premagal-z današnjega vidika je ta iluzija prav smešna-postane ubijanje trpno,dopuščajoče,brez cilja,igrivo,leno.Tudi če je divjaško,je brezrazložno....
Puščanje biti pomeni,da svet pušča:da se iz njega izteka smisel,akcija,namen,kakršnakoli odgovornost.Pustiti biti pomeni ne govoriti več,ne dialogizirati več...
...moralist,ki ga zanima predvsem ribanje lastne duše.Higiena tega tipa vodi v avtistični purizem,purizem v kolektivistični rasizem:v čiščenje vsega sveta od gnoja-blata...
..Ker ne živimo več v policijsko teroristični družbi,se ji zdaj zdi,da je možnost za realiziranje večja;ker ni več suženj-hlapec.Vendar opaža,da ni prišla prav nič na bolje.To opažam jaz že ves čas,na zadevo opozarjam vseh zadnjih deset let.Partija se je umaknila,a ostala je postmoderna,ob nji sistem Kapitala,Tehnike,Uma,Znanosti,Označevanja itn;kar sem vse analiziral že pred tremi desetletji na primerih slovenske povojne dramatike;ostala je kapitalistična buržoazna družba,čeprav ne v obliki direktnega surovega terorja.Sladki-posredni,kot umni,celo kot svoboda ponujajoči se-teror ni nič manj strašen.Pa naj bo ta teror tržišče,ki vzbuja pri kupcih-manipulirancih vtis,da izbirajo življenja po lastni volji,ali hinavski teror 'zunanje katoliške cerkve' ,ki obljublja potrošnikom Cerkve odkupljenje duš....
Ideologi proizvajajo obrazce Reda,umetniki odkrivajo Drugost...
..Ne delajmo si iluzij,da hedonizem v liberalni družbi ni enako močna-celo total(itar)na-ideologija,kot sta fašizem in komunizem....
Zajc skuša spodbiti običajno misel,da je usoda nekaj zunanjega:da jo človek sreča,lahko pa bi je ne srečal,lahko bi se ji ognil ali jo premagal kot oviro.Takšna predpostavka je judovska,ne grška.Heraklej,heroji,Jazon,Ahil,Hektor živijo iz pričakovanja,da bodo zmagali.Dolgo tudi zmagujejo;vse dokler ne odkrijejo,da se prej ko prej zmaga pokaže kot nemoč in poraz.Evripides v Herakleju in Heraklejevih otrocih.Heraklej zblazni,ubija svoje,v čemer je model za Partijo,za njene dahavske procese in Goli otok,Noč do jutra,Job,Mrtvi so svobodni.Zajc sam pokaže,kaj se zgodi z Jazonom,ko pride na cilj,v Kolhido,in osvoji zlato runo:postane seksualen uživač;Medeja.To je zgodba o revolucijskih herojih,ki so se nazadnje banalno hedonizirali(Glej Ruplovo dramo Mrzli viharji,jezne domačije.).Če bi Krim in Nina preživela,bi se šla prej ko prej skupinski seks;ker bi bila že stara in grda,bi bilo to še toliko bolj nemarno....
Najbolj tragično resnico sporoči grška dramatika s Kraljem Ojdipom.Ojdip se ni mogel-na križišču-ogniti niti umoru očeta,niti nato poroki z materjo,zaradi tega krivdi,da je vnesel v Tebe kugo.Usoda ga je čakala kot past.
..Če je ustroj sveta usodno tragičen-če je človekov poraz nujen-potem je vsak trud zaman.Tu je vir Zajčevega pasivizma,skoraj indolence(Zajc se je aktiviral in to le politično šele po letu 1990..)
..Kaj je sploh težjega kot približati se drugemu,vstopiti vanj,ga začutiti-razumeti?Če je človek le identiteta,je le na vse strani zaprt slonokoščen stolp;je narcis-avtist...
..Svet je precej bolj kompleksen,kot si želi nihilizem,ki vse reducira na en sam brezkrajni nič,človekovo zgodovino pa na zgodovino prehajanja iz bivše resničnosti-Rodu,plemenske skupnosti-v ničnost postmoderne....
...Vsak od Zajčevih junakov je zaprt vase,Dan,Reka,Potohodec,Ženska,Starka,Voranc,Jernej,...vsi.Nihče od teh se ne pripravlja na mogoče srečanje z nekom,ki ga bo odrešil.(Medeja hoče v svobodo,ne v odreševanje.Ko svobodo dobi,jo uporabi,kot se uporablja svoboda brez Boga:kot ekscesivna spolnost).Zajc v takšnega drugega ne verjame;izhaja iz izkustva,da ga je takšni drugi-ljubljena ženska-izdal.Kogar je pičila kača,se boji zvite vrvi.Ravno to je narobe.Saj ne umrejo vsi,ki jih pičijo kače;velika večina jih ostane živih.Treba je biti le bolj pazljiv,ko hodiš po travi.Ne gledati,kot lirski romantik,v bledo luno in v rožice.In potem,ko si pičen,ne videti v travnih bilkah le strupene kače.Svet je raznovrsten:od sladkega do strupa.Človek naj bi bil skeptičen do sladkega in pazljiv do strupenega....
..Nekomu nekje drugje se sanja,da sem jaz,ki sanjam,da je on.Meni se sanja,da sem on,ki sanja,da sem jaz...
...Prvi pogoj za odkrivanje resnice,s tem odprtost človeka Bogu,je ta,da človek spozna(prizna) sveto kot samoslepilo; kot strategijo dvojčka-sovražnika(drugost kot identiteta).Zato je bog Sveti,celo Najsvetejši,ko gre za tekmo in vojno med več bogovi: da bi se vsilil človeku kot Gospod(ar),ki ima filozofsko,pesniško,magično,ne le pravno pravico do tega,da je -da postane- njegov Gospod(ar).Če človek pristaja na Sveto,pomeni,da pristaja na svoje suženjstvo.Sveto je danes najslabša-najbolj prekanjena- strategija dominacije.Kdor veruje v sveto,sam rine v pogubo.Oziroma:sebe dela za svetega-Najsvetejšega-in terja od drugih,da mu služijo-(nacionalna država,glej Srbijo,pred vojno Nemčijo in Italijo, a enako katoliška cerkev).Takšna posvečena grupa-KC kot hierarhija-je obenem kolektivni avtist(Narcis) in drugi kot identiteta, torej Despot.....
...Tu je prava pot-po veri OK(odrešenjskega krščanstva).Tu je pot k ljubezni do drugega,ki je ljubezen do drugega kot drugega,ne do drugega kot identitete,ne do drugosti kot identitete.Torej takšna ljubezen,ki ne vodi kot avtofascinacija(samoslepilo) v podrejanje Gospodarju,ampak skoz odprtost Drugosti-Drugemu v svet onkraj identitete,v svet drugosti kot drugosti....
...Ta zadeva je za OK ključna.Hribar ne vrača le-magijske-svetosti,ampak jo razširja na Življenje,govori o Svetosti življenja.Ne bom ponavljal,kar sem demonstriral že na več mestih:da je in kako je Svetost življenja istorodna s Svetostjo smrti:da sta Spomenka Hribar,Tine Hribar enako vitalista kot mortualista...Tu je moja osnovna misel : OK ne uči vstajenja od smrti,kar je arhaična magična predstava o pomladnem kralju,ki zamenja zimskega,umrlega....OK prehaja dilemo-antitezo živo-mrtvo,porajanje-umiranje,ubijanje-oživljanje,dilemo oziroma platformo,na kateri sta pomensko zgrajeni tako NOBD(dramatika narodno osvobodilnega boja) kot SPED(dramatika slovenske politične emigracije)...OK se,pogojno rečeno, na tej točki vrača k stoicizmu: k distanci do življenja-smrti.Bolj ko potenciramo življenje,bolj krepimo tudi smrt; to je zakon,ki se mu ne da uiti.Smrti jemljemo usodnost šele tedaj,če je ne jemljemo kot dokončne resnice-poraza.Ker ljudje nočemo pristati na dokončen poraz,se slepimo,da izhaja iz smrti Življenje; seveda iz določene-ritualizirane,sakralizirane-smrti kot svete žrtve,kot žrtveniške smrti.S stališča OK ni potrebno ne pospeševanje življenja ne-sveto ali očiščevalno,v obeh primerih fašistoidno-ubijanje,ki naj bi vodilo,vsaj za eno grupo,za tisto,ki vrši svete obrede,v vstajenje(večnega) življenja.OK ne vidi bistva v sklopu-paru življenje-smrt.Ampak onkraj njega...
...Ob Sizifu razumemo,da grško pojmovanje zvitosti ni podobno evropsko krščanskemu,v katerem je zvitost-prekanjenost-blizu prevarantstvu in je negativna vrednota,slabost,greh.Je še več kot pri Heglu,ki postavlja zvitost visoko: kot zvitost Uma.Sizif je Odisejev oče,Odisej pa je eden najuglednejših grških junakov.Zvitost pomeni sama na sebi umnost,iznajdljivost,sposobnost najti rešitve,kjer jih drugi ne vidijo; v tem je zvitost ne le inteligenca,ampak ustvarjalnost....
....življenje ni sveta stvar.Je sicer vredno,a zaradi užitkov,ki jih daje,ne zaradi globljih vrednot,kakor misli sakralizem,ki ustvarja celo družbo na sveti žrtvi..(za OK pa je življenje vredno,ker le živi človek lahko sodeluje z Bogom v odreševanju niča.Samo zaradi tega vzroka je Bog ustvaril Naravo, tj življenje).Življenje-smrt sta par,za katera se da celo barantati;liberalna družba gre v to smer...
...Čeprav sem sam dolgo-v obdobjih 80-ih let in še v 90. leta-pristajal na božjo Milost,je zdaj ne sprejemam več kot nečesa,kar prihaja v človeka iracionalno,le po božji volji-odločitvi.OK Bog ni Vsemogočni oz. je ravno zato Bog,ker se je odločil odpovedati se ambiciji po Vsemogočnosti,po tem,da bi bil Gospod(ar) sveta.Šele s tem,če nima več Moči,da bi ljudi nagrajeval,ene z milostjo,druge z kaznijo,nehuje biti fevdalni.Edina nagrada,ki jo priznam,da jo Bog lahko podeljuje-to pa podeljuje vsem ljudem,v tem je neskončno dober-je ta da dela ljudi za svoje sodelavce v odreševanju niča;da jih s tem dviga na božjo raven...
...Drama sporoča,da ni bistvo v odreševanju sebe,kaj šele v samoodreševanju,kot ga propagira new age,ampak v odreševanju drugega oziroma niča; s tem tudi v ljubezni do niča kot najbolj zavrženega,napačnega,ničnega...
...Če molilci vplivajo na soljudi,da ti manj zlorabljajo druge in druge bolj (re)konstruirajo v drugost kot drugost,delujejo pozitivno in za Boga.Če pa moli nekdo le sam zase,skrit vsem,ne ravna v okviru OK, kajti OK Bog je nujno BČ(bogočlovek),Bog za odreševanje niča nujno potrebuje posredovanje človeka, tj drugega.Cilj molitve,tudi mističnega spajanja z Bogom,more in mora biti le in zgolj drugi in ne jaz-identiteta,pa naj bo to individualno privatni jaz ali kolektivni,celo Cerkev...
...Bog za druge,Bog,ki je drugost kot drugost,s tem nekdo,ki prihaja iz transcendence,vstopa v ta svet,da bi lahko prek kenozis-samoizničenja prišel do niča kot največje drugosti od drugosti...