Noč na otoku, nakar pride demon in te vpraša za ime. Če ga poveš, ostaneš brez imena in nenadoma postane jutro zelo, zelo daleč.

Cobiss

Max se je poskušal spomniti, kje je stikalo za luč. Na desni, zagotovo. Naslanjal se je ob vrata in počasi, počasi začel tipati proti zidu.

Suh in preperel les pod prsti, včasih drobna iverka, ki se je upognila ob stiku s kožo.

Podboj. Vršički prstov so za trenutek zdrsnili v špranjo, potegnil jih je ven in pričel drseti preko masivnega lesa. Rahla krivina, rob podboja, čezenj in proti zidu.

Pograbila ga je želja, da bi mahal in tolkel po steni, dokler ne zadane stikala in prižge luči. Zadržal se je, nobenega šuma se ni smel privoščiti.

Najprej preko dvojnega robu, čez centimetrski previs na zid. Hrapavo apno, ki se je prijemalo prstov.

Zaustavil je roko. Je nekaj slišal? Dihanje?

Držal je sapo, dokler je mogel. Nikogar ni bilo. Kljub temu je poskušal dihati počasi in neslišno.

Pokrenil je dlan in čutil vsako, še tako drobno vzpetino in vdolbino zidu. Roka je že padala pod kotom petinštirideset stopinj in počasi jo je napotil navzgor.

Spet šum. Tokrat določljiv. Nekdo je odpiral zunanja vrata, škripanje je bilo preveč značilno za karkoli drugega. Še dihati je nehal, kaj šele premikati se.

Po dolgem razdobju tišine je nadaljeval pot kvišku. Biti mora že zelo blizu.

Občutek, da ni sam v sobi, se je pojavil naenkrat in docela jasno.

Spet mu je spodletelo ujeti tuje dihanje. Enkrat samkrat se mu je zazdelo, da nekaj sliši, a tisto je bilo bolj podobno nedoločljivemu šelestenju, ki ga ni mogel nikamor uvrstiti.

Vse skupaj mu je že preveč razžrlo živce. Prižgal bo luč in videl.

Sunkovito je zdrsnil z dlanjo po zidu, zadel ob stikalo, privzdignil roko, jo položil nanj in...

...za trenutek obstal.

Bom?

Bom, si je rekel in objel stikalo s kazalcem in palcem.

Sedaj ga bom zasukal.

Na njegovo dlan je legla nežna roka.

Max je začutil seč, ki se je zacedil po stegnih. Ni se premaknil, le glavo je porinil med ramena.

Čakal udarec. Ni ga bilo.

Tista nežna roka, ki je počivala na njegovi. Komaj čutno, brez pritiska in zagotovo mu ne bi mogla preprečiti, da bi izmaknil svojo desnico. Spet je zaman poskusil ujeti tuje dihanje.

Čakanje se je vleklo in vleklo. Roka se ni premaknila. Prsta na stikalu sta ga pričela boleti.

Le obrne ju in vse bo videl.

Je to sploh še hotel? Bi raje umaknil roko in poskušal pobegniti?

Čisto narahlo je začel razklepati prsta in tuja roka je skladno pritisnila obenj. Še vedno je bila nežna in prav nič groba.

Ni upal več.

"Vdam se," je šepnil in zvok se mu je zazdel presunljivo glasen.

"Prosim, prosim!"

Nobenega odgovora.

Mar hočem res videti, se je vprašal. Mar res?

Prižgal bom luč in bo, kar bo. Spomnil se je Lojzetovega režečega obraza in se premislil. Tega zares ne bi prenesel.

Kako dolgo lahko stoji tule, nepremičen?

Kaj bi storil njegov oče? Zagrabil bi to roko, brez telesa, brez obraza, jo porinil proč, prižgal luč in primazal tri klofute, komurkoli že. Max je grenko spoznal, prvič s polno jasnostjo, da ni njegov oče. Ni se rodil kot knjižica receptov, katalog situacij, kjer ničesar ne manjka in lahko ob vsakem dogodku, vsaki odločitvi ali dilemi, pobrskaš po listih, najdeš pravo geslo ter si prebereš pravilen nasvet. Napisan zelo na kratko, da ti branje ne bi vzelo preveč časa.

Bi bilo v tisti knjigi opisano kaj temu podobnega? Stojiš v nepredirni temi z odročeno desnico in na njej tuja roka. Nežna in potrpežljiva.

Zaihtel je, ne da bi se premaknil. Moledoval je, prosil.

Nič se ni zgodilo. Ni prišla poguba in tudi odrešitev ne. Seč se je pričel ohlajati in po stegnih ga je zazeblo.

Počasi se je zbral, utihnil in poskušal tujo kožo na svoji čimbolj razznati. Bila je majhna in papirnata. Ja, to je bil pravi izraz. Ni bila potna in tudi gladka ne. Iz šole se je spomnil - kje je Raf? -, da koža izloča mast ali nekaj takega in s tem napravi kožo gladko. Ta roka ni bila taka.

Navdala ga je neizbežnost. Védenje, da bo prej ali slej videl, čigava je roka. Ni moglo biti drugače. Podobno je z zobarji, ki se jih je vedno zelo bal in obisk pri njih odlašal do prek prvih bolečin do oteklin in gnoja. Na koncu je klonil. Zobarji so bili neizbežni, tako kot tole, kar ga čaka v temi.

Bolje je, da to stori zdaj, kot bi se mučil v nedogled.

Zakričal je in obrnil stikalo.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA

Videl je vse rdeče. Kaj je to, kaj je to?

Droben trenutek, tanka rezina sekunde, v kateri je doumel, da miži in je verjetno zapiral oči tudi v temi. Zatem se je na hitro pojavila misel, da bo sedaj moral še enkrat skozi vso dolgo čakanje in tuhtanje, vso taisto oklevanje pred prižigom luči se bo sedaj ponovilo še za odpiranje oči. Prehitel je samega sebe: jezditi mora na valu odločnosti, ne more si spet privoščiti prestanega trpljenja.

Pogledal je.