Janko Kos je v 7. številki Besede začel analizirati moje novele, žal z
apriornim estetskim merilom, ki zahteva od mene zaokroženo, nedeljeno umetniško
resnico, ki je hkrati družbena in etična. V navidez jasnem spisu se kaže
mladostna zmeda in pretiravanje, živi v študentovski ihti po sistematiki, umski
suverenosti in dokončni razložljivosti vsega, zato tudi tako hitro pade v
noetično in moralno poenostavljanje. Zato ne ve, daje razklanost, ki jo očita
mojim novelam in mojemu nazoru, kruto dejstvo sodobnega sveta, ki ga noben
marksistični hiliazem in nobena hiliastična estetika nikoli ne zbriše s sveta.
Zato ne vidi dnevnih drobnih in usodnih dejstev okrog sebe, ki pričajo o novi
alienaciji človeka samemu sebi, zato ne more ugotoviti stvarne dvojnosti,
ko je tehnika, katastrofalno razvita znanost prehitela klasično pojmovanje
kapitalizma in socializma, neprepričljivosti metafizičnih stališč povzročajo v
človeku, da se brez pomoči in zaupanja vase izgublja v imanenci. Tisto skladje
med družbeno in etično resnico morem dosegati le tam, kjer sem in nikjer drugje.
Bojim se, da pri takšnih fantih, kakor sta Kos in Grabnar, ne gre le za
pomanjkljivost izobrazbe (Kos slabo izpite polaga!), temveč za temeljno človeško
slepoto nekaterega dela mladih ljudi, ki obstoji v tem, da se človeško ne morejo
ločiti od kulturnih pomagal (znanje, šole, sistemi, ideologije, nazori), ker jih
je slabiče strah neposrednega soočenja s svetom in sočlovekom. Poleg vsega pa
jih pohujšuje še okolje, ki zaradi nasilne zaprtosti krivično reflektira pravo
duhovno stanje in zavaja mladega človeka (ki je v vsem homo novus!) v filozofsko
enostranost, v ustvarjalno hibridnost, v racionalen izolacionizem in v
posiljevanje sočloveka.
Tako stoji mladi fant v svoji psevdoproblematiki in nima stika niti s slovensko
družbeno resničnostjo, ki odpira vedno večje prepade zagat, laži in primitivizma,
niti s svetovno resničnostjo, ki kaže človeka poleg družbeno tudi v moralnih
težavah, večjih, usodno večjih, kakor so bile v kakršni koli prejšnji dobi.
Pa tudi to je važno zapisati: Človek s pravim občutkom za današnje stanje v
kulturi bi ne mogel in ne smel priobčiti nobenega napada na Kocbeka več, iz
enostavnega razloga, ker ga značaj dosedanje načrtne gonje, ki ni dopustila niti
pozitivnih ocen niti njegovega odgovora, kratko in malo z njo neusmiljeno
povezuje in povzroča upravičen videz, da se tudi novi kritik (pa najsi bodo
njegovi nagibi še tako tuji oblastniškemu nasilju) strinja s terorjem v kulturi
in z ustrahovanjem, ki mu je namen. Kdor ne sprevidi (strašnega) položaja, ki je
z mojim primerom nastal v naši kulturi in iz tega ne potegne zase vsaj nekaterih
konsekvenc, v temeljih nasprotuje vsemu tistemu, kar zahteva v njih spisih:
enotnost človeka in njegovih resnic. To so stvari, ki morajo neusmiljeno mučiti
vsakogar med nami in povzročiti, da začenjamo našo problematiko od početka,
neposredno in brez ozirov.
Fant je storil sebi in kulturi zelo slabo uslugo. ln še to: Kako to, da mlad
človek ne živi bolj iz prekrasnega občutja, da so mu odprte vse strani neba, da
je njegova šolska vednost neskončno majhna, uboga in krhka v primeri z njegovo
nevednostjo, da živi v izrazito spreminjajočem se času, ko analitika, posebno
racionalističnega, razvoj sproti pušča na cedilu, da je največjega zanimanja
vredna neposredna človeška resničnost, da se današnje delo začenja pri zvestobi
osnovnim kategorijam življenja, posebno pa s protestom in uporom zoper
razčlovečenje po nasilju, ki je danes mnogo nevarnejše objektivno, kakor je bila
družbena krivica v prejšnjem stoletju. (27.5.)
Nova številka Novega sveta (maj) prinaša istega Janka Kosa uničujočo oceno pesmi
Toneta Vodnika. O tej oceni sem slišal že prej zvoniti, zdaj ko sem jo prebral,
me je kljub vsemu osupnila.
Zagrabila me je za goltanec huje od katerih koli pisarij o mojih novelah, kajti
pri meni je bilo jasno razvidno in dokaz razumljive politične taktike, medtem ko
je Tone doživel popolnoma literarno dokumentirano obsodbo celotnega svojega
pesniškega dela, ki je z njim človeško bolj spojen kakor Kidrič s svojo
ekonomiko. Ta ocenaje zame najfinejši satanizem, z mirnimi, analitično jasnimi
stavki in z absolutno vero v materialističnega človeka odkloni Toneta kot
religioznega pesnika in človeka.
To je seveda tudi Ahilova peta mladega izgubljenca, ki bo čez nekaj let mrlič v
našem kulturnem življenju, zelo interesanten mrlič, ker je deček nadarjen in
nenavadno spreten računar. Prvi učinek, ki sem med znanci naletel nanj, je bil
strašen: "Kupili so ga. In pri priči mi je bilo talenta bolj žal kakor Toneta
samega, ki je njegova in naša tovariška sveta jeza še vedno pozitivna. (8.6.)
Izvedel sem, da so ubogega Janka Kosa dobesedno "kupili", kakor temu pravijo
književniki v Ljubljani. Vidmar je sklenil z njim neke vrste delovno razmerje,
fant je namreč svoja dva članka (o meni in Tonetu Vodniku) napisal po njegovih
navodilih. Vidmarja torej še vedno muči kakor človeka, ki se gnan od
neutolažljivega nemira vrača na kraj zločina. Vest si hoče prekričati z vedno
novimi, vedno bolj rafiniranimi iznajdbami, ki naj pomirijo tihe in vztrajne
očitke, ki jih sliši v sebi pa najbrž tudi zunaj sebe. Ubogi jetnik v zlati
kletki si ne predstavlja sramotnega pečata, ki so mu ga pritisnili ljudje. Kadar
pridem v prijateljsko družbo, izvem vedno nove izraze strastno tlečega
zaničevanja do njega, tako da se mi celo v tem novem položaju zanj milo stori.
(12.6.)