Gato Barbieri - Last Tango in Paris
Ryko/MGM, 1998Po premieri filma Zadnji tango v Parizu, tam nekje v začetku sedemdesetih, so nekateri kritiki zapisali, da se je rodila nova doba - doba filmov za odrasle. Potem pa so še v istem desetletju prišle Zvezdne vojne in začela se je povsem druga filmska doba, ki traja še danes - filmi za najstnike. A Zadnji tango je pustil nekaj usedlin in ker je tole vseeno glasbena recenzija, bi omenil eno samo: glasbo Gata Barbierija, ki je niste mogli pogosto slišati z radija ali z gramofonov, neprestano pa iz odprtih oken športnih avtomobilov, v katerih so starejši gospodje prevažali mlajše plavolaske. Barbierijevo delo je postalo takorekoč standardni in obvezni del opreme, jebozovna zvočna kulisa za topljenje ženskih src; vsaj tako so mislili osvajalci. Kako je bilo v resnici, pojma nimam, ker me ni bilo zraven. A če je glasba ostala v veljavi tako dolgo, potem bo še nekaj na tem. Danes je ni več slišati iz športnih avtomobilov, mogoče jo oni ostareli osvajalci vrtijo v domovih za upokojence?
Je torej založba Ryko prepozno prestavila to glasbo na CD? Vem, šele pred nedavnim so podpisali pogodbo s filmsko družbo MGM in sedaj jim pridno praznijo arhive v enotno oblikovani seriji plošč, med katerimi so ušesa poslušalcev doživela glasbo, ki so jo že dolgo pogrešala, pa tudi precej take, ki je šla hitro mimo. Večina plošč v seriji je opremljena še z dodatno računalniško sledjo, na katero ponavadi spravijo originalni predfilm; Bertoluccijevega nisem zasledil. Niso pa pozabili dodati kopije plakata in dokaj podrobnega spremnega besedila.
Kako se bo obnesel glasbeni Zadnji tango skoraj tri desetletja kasneje? Rekel sem si, saj to je krasna priložnost v miru preposlušati godbo kar tako, samo po sebi, ne le kot erotični pripomoček. Po prvem poslušanju sem dejal: wow! Po drugem: ahm. Barbierijev saksofon hoče vseskozi biti nežen in čustven, pa je včasih preprosto presirupast in prepocast; za vsak izjemen trenutek pride še kakšen tak, ki je, odkrito povedano, poceni. Ali pa so ga takega naredila leta in moje cinično srce? Ampak tole je vse teorija - mogoče sem bil celo prvi, ki je to ploščo res poslušal, ne pa le uporabljal za zvočno kuliso pri osvajalskih naskokih? Bi jo res moral preizkusiti še v praksi? So kakšen možnosti, da gospo urednico pregovorim in dobim malce v uporabo športni avto in zavoj masla? To je vse, kar rabim za začetek, za ostalo bom poskrbel sam. Hm, pa še dober izgovor bi imel - če bi mi kdo očital nemoralo, bi le hladno zmajal z glavo in siknil med zobmi: "Razvratnik? Kdo, jaz? Pha, raziskovalni novinar!"
Nedelo, 10/1998