Slapp Happy - Ça Va
V2 Music, 1998Po tej plošči se mi je roka iztegnila kar sama - sack, pa sem jo zagrabil. Priznam, skupine še nikoli poprej nisem slišal; sem pa vedel, da v njej prepeva gospa Dagmar Krause, ki solo kariero gradi kot izvajalka Brechtovih/Weillovih in Eislerjevih songov. Skupina Slapp Happy pa naj bi gospe nudila rokersko zatočišče. In vedel sem tudi, da gre za prastaro skupino, ki se je enkrat v sedemdesetih spojila s politično usmerjeno avantgardo imenovano Henry Cow. Nakar je vse skupaj krenilo v takrat zelo cenjeno strujo, imenovano "rock v opoziciji". Za povrh gre za skupino, ki včasih naredi daljšo pavzo med ploščami, recimo desetletje ali dve.
Potem je začela godba prihajati iz zvočnikov in začudeno sem spoznal, kaj mi je prišlo v roke: ena najboljših plošč leta 1967! Hej, ne zafrkavam se - a v tistih letih je delovala skupina Sandy Denny and the Strawbs, ki je posnela krasno ploščo, na prehodu iz pop glasbe v alternativo, pomešano s angleškim folkom. No, in tale zadnji izdelek skupine Slapp Happy je točno nekaj podobnega: umirjen pop, poln lepih melodij, krasnega glasu gospe Krause, ki v Weillovih songih kriči in reže, tu pa se sladkobno razpusti v čisti romantični žamet. Na celi plošči najdete samo par mašil, kar je v teh časih veličastni dosežek. Za zahtevne poslušalce. Me berete, vi trije ali štirje ali koliko vas je že tam zunaj?
PC&mediji, 6/1998