Balinkugla - Žametna sociala
KUD, 1998Obračal sem ploščo med prsti in nisem mogel verjeti, da jo je izdal KUD. Po nekaj skladbah sem bil trdno prepričan, da je izšla pri Bofrostu. Glasba je korektno odigran rock s konca šestdesetih, začetka sedemdesetih; saj veste, Alvin Lee pri ta hitrih, Peter Green pri počasnih komadih. Zakon. Besedila so razdeljena na zabavljaška in socialna. Prva so primerek silno nesmešnega humorja na nivoju starih vicev za začetnike: recimo štiklc o tipu, ki je bil tako grd, da mu je mama zavezala okoli vratu klobaso, da bi se vsaj pes igral z njim. Ne mislite, da tega vica še niste slišali; ste, v vrtcu, v skupini Čebelice, le mogoče ste ga pozabili. Druga, socialna besedila, pa trpijo z delovnim človekom. S proletarcem, ki vstaja rano, pije pogosto in umira pri večerji. Skratka vse, kar je že pred desetletji zaobjel Jani Kovačič v enem samem stavku: "Zjutraj na biciklu zebe." Po drugi strani pa, mar je glavni problem fizikalcev dandanašnji res vse to, kar opevajo avtorji? Mar ni problem le v tem, da se jim zjutraj ni treba več voziti z biciklom, ker so brez službe? A do tako daleč Balinkugla še ni prišla - če bi tale plošča izšla konec šestdesetih, ko so jo očitno posneli in zamrznili, bi se skupina vpisala v zlato zgodovino rocka v teh krajih. Tako pa, ker imam občutek, da gre za mlajše ljudi, zvenijo kot oni akademski romani ljudi, ki so prebrali tisoč knjig, pa so se odločili napisati tisoč prvo. To je plošča posneta po poslušanju glasbe naših očetov in že celo tudi dedov, predvsem pa prve plošče Janija Kovačiča. V urejeni diskografski industriji bi jim uredniki rekli, fantje, je nekaj v vas (ne bi lagali!), a dajte si vzet kako leto in razmislite, kaj sploh hočete, potem pa pridite nazaj. Tako pa so izdali ploščo, ki bo velik hit v krajih z imeni Rovte in Laze.
Nedelo, 11/1998