John Greaves, Peter Blegvad, Lisa Herman - Kew. Rhone.
Voiceprint, 1977/1998Lanskoletna plošča skupine Slapp Happy je obudila zanimanje za kariere posameznih članov, ki so vsi po vrsti avantgardisti tudi v teh časih, ko to ni ravno moderno. Peter Blegvad, recimo, riše stripe za Independant On Sunday, občasno pa posname kako ploščo; tokratni izdelek z imenom Kew. Rhone. pa je le CD izdaja že dvajset let izgubljenega vinila, ki je šel mimo publike in kritike povsem neopazno. No, plošča pa je... Hm, najprej moram povedati nekaj drugega. V mojih osnovnošolskih časih me je neka sošolka, velika oboževalka skupine Abba, zadolžila, da prevedem njihova besedila. Rečeno, storjeno. Nakar sošolka to bere in debelo gleda: kaj, moja najljubša skupina tako pretresljivo poje o takih banalnostih. No, Blegvada plošča zaseka ravno v to dvojnost in človek, ki ne zna angleško, bo sočutno trpel, ko bo trpela pevka in se veselil, ko bo vokal postal bolj radosten. Tisti pa, ki razume besedila, se bo le smehljal - vsa po vrsti so vzorec običajnosti. Recimo, naštevanje ljudskih pregovorov. Ali pa opis slike na platnici (ta stoji tu, oni tam,...), da o odpetem inventurnem listu drobnega materiala niti ne govorimo. Glasbeno je zadeva konec sedemdesetih zelo popularen jazz rock, ki danes zveni rahlo dolgočasno, po zvenu in vzdušju pa je na las podoben godbi, ki sta jo takrat delala gostujoča glasbenika Mike Mantler in Carla Bley na lastnih ploščah. Dodan je še računalniški program, z obsežnimi komentarji, skrivalnico, pojasnili, pravimi in lažnimi ter Blegvadovim stripom.
Druga plošča je novost in na internetu je nekaj strani, ki se paru Krause & Goyette posvečajo, vse pa izvirajo iz Japonske, dežele, ki je imela vedno posluh za radikalce. No, Dagmar Krause je pevka in na skrbi ima besedila. Tudi tu lahko slišimo vse mogoče, od petja časopisnih novic do korespondence, Marie Goyette pa sestavlja glasbo. In to dobesedno. Iz koščkov klasikov sestavi bolj ali manj pop pesmi bolj ali manj standardne strukture. Prva skladba je recimo Prokofjeva Peter in volk, nasekan in znova zložen skupaj. Vse skladno z načelom, da je najboljša glasba že bila napisana, samo mogoče ne najbolje montirana. Na srečo so obdelani klasiki že mrtvi, drugače bi doživeli še kak composer's cut.
Obe plošči kmalu trčita ob svoj gornji domet, ki ga lahko na kratko opišemo z ugotovitvijo, da je avantgarda pač stvar razuma, ne pa srca. Triki, postopki in novitete tovrstne glasbe so hvaležen poligon za razumske analize in komentarje, nihče pa ne bo sredi poslušanja potegnil iz žepa robček in ga prepojil s svojimi solzami.
Nedelo, 2/1999