Leonard Cohen – The Essential
Columbia, 2002Kaj naj uboga založba stori, če je avtor bolj počasen in poredko izda novo ploščo? Ah, razni živi albumi in zbirke da-best-of so vedno priročna rešitev. No, tale "bistveni" Cohen je mogoče nepričakovan, saj je Leonard lani vseeno izdal novo ploščo in če kaj, bi zdajle rabili de-luxe škatlo z veliko fotkami, besedili, komentarji in obliko, ki se ji ne bi mogli upreti tudi oni, katerih zbirka Cohenovih plošč je popolna. Vsekakor pa nekje obstajajo tudi ljudje, ki za Cohena niso slišali, ne vedo kaj zamujajo in so njegovi potencialni odjemalci. Mogoče je za njih prirejen tale dvojni CD, na katerem ni nič novega, vse staro pa je prebral in izbral sam avtor. Začne se z legendarno Suzanne, se sprehodi preko že ponarodelih začetnih komadov in potem hitro preskoči v osemdeseta, precej obilno pa konča pri lanski plošči. Kvalitetnih skladb, ki so prišle v poštev, je itak zadosti, saj je Cohen izdal v življenju samo dve slabi plošči: z Death of the Ladies Man v zbirko ni vključil niti ene skladbe, z zadnje, Ten New Songs, pa kar štiri.
Poslušanje tega izbora me je spomnilo na vse dobre stvari, ki si jih o Cohenu mislim: na zelo poseben in samo njegov glas, na krasno prelivanje z spremljevalnim vokalom Jennifer Warnes in predvsem na besedila, zaradi katerih je verjetno edini pesnik med pevci – če vas kdaj zagrabi, da bi ta naziv podelili še komu drugemu, poslušajte kako besedilo s te plošče in se pokesajte. Hkrati pa sem se zavedel malenkosti, ki sem jih bil do sedaj spregledal: prvič, Cohen glasbeno ni niti tako zelo monoton (z izjemo lanske plošče), kot sem si bil mislil in drugič, kako zelo je znal v besedilih vedno fenomenalno zadeti duha časa. Poslušajte tole definicijo šestdesetih iz Chelsea Hotel #2: "gnali smo se za denarjem in spolnostjo/in to se je imenovalo ljubezen". Michel Houellebecq bo celo življenje porabil za pisanje dolgih romanov o točno teh dveh vrsticah. Nakar se hipiji premaknejo v institucije in že so tu osemdeseta ter skladba First we take Manhattan: "obsodili so me na dvajset let dolgočasja/ker sem poskušal od znotraj spremeniti sistem". Nakar pridejo stara leta in Tower of Song poroča o tegobah telesa, ki "boli me tam, kjer sem se včasih igral". Krasen komad (je mar besedilo, ki omenja Hanka Williamsa lahko drugačno?), ki potegne tudi črto pod neko kariero: "Tak sem bil že rojen, nisem imel izbire./Rojen z darom zlatega glasu". Vsi se pač moramo znajti s tistim, kar smo dobili ob rojstvu, mar ne? :)
Nedelo, 11/2002