Leonard Cohen – Ten New Songs

Ko sem poslušal zadnjo ploščo Nicka Cava z naslovom No more shall we part in zmajeval nad abotnimi stihoklepačinami v stilu "Love letter/go get her" sem se spomnil Leonarda Cohena in lahko le zavzdihnil, kako je nivo pop poezije padel in kdo vse se že imenuje pesnika. Cohen, prosim lepo, je postavil silno visoke standarde in kdor hodi v njegove melanholične vode, jih preprosto ne more ignorirati. Za povrh smo nedavno dobili odlično živo ploščo Field Commander Cohen, posneto na turneji turneji leta 1979 in ja, napovedovali so deset novih pesmi. Evo jih.

Monotono delo mi je grozno, če ga moram delati sam in mučno, če moram opazovati pri njem druge. Vse prevečkrat sem bil priča delavcu, ki pride do stroja, ga – klik – vključi, nato pa osem ur zlaga note nekakšne kose pleha ali kaj podobnega. No in po parih komadov mi je podoba iz delavskega življenja vstala pred očmi in mi uničila tole ploščo. Poskušal sem se jo lotiti še večkrat, a vedno odnehal. Kajti gospod Leonard za vsak komad – klik – vključi ono poceni ritem mašino, ki potem enakomerno ropota, čez pa s svojim še vedno šarmantnim glasom monotono prede, zborčka je več kot na prejšnjih ploščah, verjetno, da prikrije starost, nakar Leonard – klak – mašino izključi ter vse skupaj ponovi še devetkrat. Prve Cohenove plošče so bile res bolj monotone vrste, a na News skin for the old ceremony je našel perfektno ravnotežje med popom in poezijo, nato nekajkrat zdrsnil onkraj, v dokaj nasilno razgibavanje sicer komorne zadeve; pa do sedaj naredil zares le eno samo grozno ploščo – Death of a ladies man, skupaj s producentom Philom Spectorjem. Tole je njegov drug zadetek v prazno. Tako dolgočasen, da so mi misli ob tem štancanju prehitro odplavale v daljave in niso hotele ostati pri besedilih dlje od enega samega stavka. Skratka, besedila sem moral kar prebrati iz priložene knjižice v tišini in miru. Niso na siceršnji ravni, čeprav so vmes še vedno biserčki. Kakorkoli že, prva plošča, pri kateri vam priporočam zgolj branje.

Klak.

Nedelo

Cohen je zelo dolgo preživel v samoti budističnega samostana, zdaj pa se je povrnil k delu. Nakar plošča zveni natanko tako, kot bi bila zares hudo naporen šiht, ki ga bo preštancal od začetka do konca brez razburjenja in rutinirano. Ritem mašina štanca v nedogled, ženski zborček popeva, Cohen prede z globokim glasom, vse skupaj pa po parih komadih postane tako dolgočasno, da ne boste nikoli verjeli, kako je tole recenzijo spisal velik Cohenov občudovalec. Res. Ampak usta lahko na široko odpiram tudi pri zobarju, ne pa med poslušanjem tega CD-ja.

PC&mediji, 11/2001