Clash - London Calling (The Legacy Edition)
Columbia, 2004Ne vem, če je bilo po tistem še kdaj tako jasno, kdo je najboljši rock bend na svetu, kot so bili Clashi četrt stoletja nazaj. Seveda jim je stopilo v glavo: po prvem punk albumu (ki sem ga zdrgnil do belega, eh) in kritiziranem izletu v ameriški rock (ki mi je še danes malo smešen, vendar fajn), so hoteli narediti tako dobro ploščo, da bo zadnja med vsemi dobrimi. Uporabili so ovitek prve plošče Elvisa Presleya in ga napolnili s sliko uničenja kitare; to naj bi bilo to. London Calling je nedvomno izjemna plošča, na kateri se mešajo vse možne glasbene zvrsti in ni slabega komada; na naslednji, Sandinista, so se že malce razleteli po šivih in potem kmalu končali kariero; vsekakor pa so prehodili dolgo in živopisno pot, podobno Beatlom. Ja, pa Joe Strummer je tudi že mrtev, tako da kakih ponovnih združevanj ne bo (upam).
Rubrika osebni spomini: tisto leto si lahko od Clashev pričakoval karkoli; lahko bi šli v vsako smer in na London Calling so izbrali vse smeri. Ploščo sem čakal in čakal in čakal, dočakal pa sem jo v JNA. Na položajih težkega topništva, pod maskirno mrežo, v kraških hribih. V roki sem držal mini radio, kjer je napovedovalec neke italijanske postaje najavil celoten London Calling, brez čveka vmes. Hitro sem ugotovil, da je edini način, na katerega topničar lahko posluša Clashe naslednji: radio postavite v cev, nekje proti vrhu, na drugem koncu pa pri zapiralu tiščite glavo noter, da se godba malo ojači in radio lepše lovi. Problem je bil le v tem, da je prišel ukaz za manevrsko polnjenje cevi, jaz pa nisem hotel potegniti glave ven (kako naj rečem, plošča se mi je zdela odlična že ob prvem poslušanju). Desetar je cvilil, da ga bodo kaznovali, če edino njegova ekipa ne bo v cev rinila tisto 50 kg težko granato in se delala, da strelja. V sili človek dobi dobre ideje in tako sem glavo pustil v cevi, medtem ko so moji sodrugi izvajali zvočne trike, ki sem jim jih bil dodelil. Nekdo je udaril s čelado ob nosilec, drugi s palico ob zaboj, skratka, proizvajali smo zvoke treninga, četudi so vsi sedeli in kadili. Hitro jim je postalo všeč (ja, dobre plošče so nalezljive). Zvečer sem se malce bal, da nas bodo odkrili, ker so se vsem ostalim ekipam vlekle roke do kolen, edino moji soborci so se veselo smehljali in le pokašljevali od preveč tobaka.
Sedanjost: London Calling (The Legacy Edition) je lep paket. Na prvem CD-ju je originalni dvojni album, na drugem demo posnetki (OK, za oboževalce), na DVD-ju dokumentarec in podobna obvezna roba. Tako je to edina plošča, ki jo imam v svoji zbirki v kar treh oblikah: LP, prva CD izdaja, tole. Sedaj porečete, ja, kaj pa o godbi, a bo o njej sploh kaj povedal? Ne bom. Če nimate te plošče, imate problem.
Nedelo, 10/2004
