Nick Cave and the Bad Seeds – no more shall we part
Mute, 2001Nick Cave nekam dolgo ni izdal zaresne plošče; saj ne, da bi bile one vmes smešne, le recitiral in meditiral je, pa oboževalcem je dal čas, da končno preberemo njegov roman And the Ass Saw the Angel. Ojej, zdržal sem celo kakih deset strani in spoznal, da imam infantilno obsedenost z Biblijo raje servirano v zapetem stanju (mar ni glavnemu junaku ime Euchrid Eucrow? Ojej!). Ko sem slišal še Cavov komad v izvedbi Ute Lemper, sem ugotovil, da njegovi štikli delujejo samo pod avtorjevimi prsti in usti.
Končno je izšla nova plošča, ki je pravzaprav taka kot stare plošče. Oboževalci ne bodo razočarani; vse je na svojem mestu: sveto pismo, pridevniki, trpljenje, muke, tuga, mogoče je nov le blag vpliv strahu pred starostjo. Bad Seeds so kralji ozadja, kanadske folk legende, sestri Kate in Anna McGarrigle pa s svojima krasnima glasovoma kar premalo izkoriščeni. Nick Cave je kot James Bond: pride naokoli, vemo kakšen bo in ga kupimo. Če bi bil drugačen, bi bili pa razočarani. Če ima James licenco za ubijanje, jo ima Nick za trpljenje. V vseh oblikah in zaradi vsake malenkosti. Je mogoče, da je bila prva država na celem širnem svetu, kjer je bil široko priljubljen, prav Slovenija? Tam na Kodeljevem je zbral pred davnimi leti na tisoče ljudi, ko je v Berlinu igral pred desetinami. Edini možni razlog je v tem, da mu je pot v naša srca tlakovala slovenska literatura. Lahko je njemu prepevati, ko mu je Cankar že utrdil teren!
Čeprav, tokrat, iz zagotovo čisto osebnih razlogov, ki nimajo zveze s ploščo, sem kar nekajkrat med poslušanjem zavzdihnil v rodni jeseniščini: "Ejga, bre, Nick, dosti je bilo. Odrasti!"
Nedelo, 4/2001