Nick Cave - Abattoir Blues / Lyre of Orpheus
Mute, 2004O zadnjih nekaj ploščah Nicka Cava sem razmišljal že kot o pisarniškem delu: človek pride, se poštemplja, gre v studio, se odštemplja in to je to. Nakar so ta album najavili z besedami, da ga je avtor napisal za pisalno mizo v svoji pisarni v Brightonu, kjer vsak dan dela od 10h do 18h, vmes pa si privošči uro odmora za kosilo. Ahm. A glej - dobro mu je delo! OK, seveda je še vedno tisti stari Cave: če vas privlači trpljenje brez razloga, infantilna obsedenost z Biblijo (pogrešanje očeta? Preverite prvo kitico komada Nature boy), strah pred ženskami (ki izbruhne v agresijo), gostobesednost (izogibajte se tistega njegovega obupnega romana) in razvlečenost. Hkrati pa ima še vedno na svoji strani strašansko dobro spremljevalno skupino in seveda svoj glas. Tokratna plošča je dvojna, že kar zapakirana kot novoletno darilo; lahko bi bila tudi enojna, pa bi bila kvečjemu še boljša, saj veste, gostobesednost in razvlečenost. Po drugi strani pa dobra novica: Cave je skoraj že na sledi čisto preproste ugotovitve: če imaš besedilo polno grozotnega trpljenja, ni nobene prave potrebe, da zraven trpi tudi glasba - večji učinek je v nasprotjih. Cave ne zveni ravno zrelaksirano, spremljevalni glasbeniki pa in učinek je vsaj malo osvežilen. Ja, vključno z ženskimi zborčki v ozadju, kar potegne že na Leonarda Cohena in to je kompliment.
Ob tej poplavi trpljenja bodo Američani še naprej le začudeno strmeli in nič jim ne bo jasno - očitno znajo tako trpeti le (evropska?) ženska srca in tule se spomnim citata iz komada Kinkyja Friedmana, krasnega tekstopisca, ki piše tudi zabavne romane: "Bila je le natakarica/v obcestnem kafiču/kavo je nalivala od večera do jutra/zlomljenega srca pa je bila 24 ur na dan." Za Slovence je Cave kot narejen: preberite prvo polovico Cankarjeve Skodelice kave in vse vam bo jasno. Govorice o reinkarnaciji so seveda le naključne in vsaka podobnost z resničnimi ploščami je nenamerna.
Nedelo, 10/2004
