Johnny Cash - American IV: The Man Comes Around
American Recordings, 2002Poslušanje zadnje plošče Johnnyja Casha me je spomnilo na njegov letnik (1932) in na Tolstojev opis trpljenja Ivana Iljiča, predvsem pa na to, da ima lahko pridevnik "zadnji" več pomenov. Pred leti sem gledal televizijski intervju z Cashem in komaj je govoril, take težave je imel z dihanjem; presenetljivo, pel je še vedno lažje. Tokrat je njegov glas že dodobra načet in utrujen, u, kako utrujen! A tiste redke, ki ga še niso slišali, moram opomniti, da gre za enega najbolj markantnih glasov v zgodovini pop glasbe sploh in da je tudi načet velikan mogočnejši od razkvakanega pritlikavca. Ker Cash ni ravno plodovit avtor, zato pa tem bolj značilen interpret, je usoda njegovih plošč odvisna od izbora skladb. Začne odlično, z lastno biblično in apokaliptično zadevo, ki bi pri kom drugem izpadla pretirano, a za človeka, ki je dal v življenju skozi vse mogoče (in vse preživel), je čisto primerna. Nato sledi zame najboljši komad zbirke, Hurt, izvorno ďokaj pubertetniško jamranje mladega džankija, ki pa, preneseno v usta starca, dobi povsem nove pomene, podtone in neverjetno globino. Sledi nepotreben davek starim country oboževalcem in s četrtim komadom, izvedbo Bridge over troubled water, pa se začno resni problemi. Ta plošča je razpeta med višine in prepadov bolj kot katerakoli druga izmed zadnje serije štirih, imenovanih "ameriški posnetki", po založbi, katere lastnik Rick Rubin je Casha takorekoč potegnil iz razsula in mu na stara leta vrnil kritiško priznanje in zasluženo mesto na panteonu. Skupna značilnost serije je minimalna glasbena spremljava, Cashev glas, tuje pesmi, glasbeni gostje. Na Bridge ... zveni Fiona Apple povsem zgubljeno, Cashev duet z Nickom Cavom na I'm so lonesome I could cry, mojstrovini Hanka Williamsa, pa docela brezzobo, če že ne brezjajčno. In takih prepadov je še nekaj. Konec koncev se moramo stari občudovalci odločiti med samo dvema možnostima: pesimistično (priča smo umiranju legende) in optimistično (ej, dobili smo še par biserov od Mojstra) in to je to.
Dileme ne razreši niti zadnji komad plošče, prastara skladba We'll meet again, po srcu optimistična zadeva, ki pa jo malce greni dejstvo, da je bila priljubljena popevka ameriških vojakov, ki so odhajali na fronto med drugo svetovno vojno (in se jih dosti ni vrnilo), a vseeno vsebuje tudi verze, ki govorijo o tem, kako veseli bodo vsi znanci, ker avtor odhaja s pesmijo na ustih.
Nedelo, 1/2003