Laura Cantrell - Humming By the Flowered Vine
Matador, 2005Spustite jabolko in pade. Seveda, zakon gravitacije, itd. Skratka, niste začudeni. Potem pa nekega dne najdete country ploščo, ki vas osupne in ne morete verjeti, češ, kaj se mi je zgodilo, saj to je čisto navaden country! Očitno je zakon gravitacije le bolj znan od pravila #4: "Za vsakega človeka obstaja country plošča, ki mu bo zlomila srce.". Na žalost obstaja še podpravilo #4.1, ki pravi: "Je pa res, da jo je med vsem tistim golažem težko najti.".
A se zgodi, veste. Če pogledam po naših krajih, še vedno se mi zdi eden najbolj zabavnih člankov tisti, v katerem je gospod Ogrinc odkril Johnnyja Casha in potem na vse kriplje v svojo edino in čvrsto definirano Resnico poskusil stlačiti še tega country pevca; ali pa, če gremo v tujino, k veliko bolj odprtemu človeku, lani umrlemu Angležu Johnu Peelu, ki je odkril ohoho rockovskih skupin in postal prava legenda še za živa (koliko radijskih DJ-jev pa je odlikovala kraljica?). No, ko je izšla prva plošča Laure Cantrell z naslovom Not the Tremblin' Kind, je izjavil, da mu je to verjetno najljubša plošča, kar jih je slišal v zadnjem desetletju, oziroma v življenju. Nakar so vsi njegovi poslušalci zastali široko odprtih ust: ja, kako, saj je čisto navaden country?!?! Res, res, a pravilo #4 ...
Kakopak, ploščo sem kupil tudi jaz in se mi dostikrat povrne v predvajalnik, četudi pa ni tista plošča - Laura zna napisati komad in ima tisti talent za preprosto jasnost, ki je odlikoval Hanka Williamsa; njen glas je čist, že kar kristalen in zdi se mi, da je točno to tisto, kar me ne potegne povsem. Podobno kot Alison Krauss, ki mi še daleč manj pride blizu. Rad imam "karakterne" glasove, kaj morem.
Tale tretja plošča je poskus vsaj majhnega premika glede na prvi dve: po eni strani bolj v poppy baladne vode, po drugi pa v hribovske pripovedne pesmi; hkrati pa z manj udarno preprostimi refreni. Vsekakor zahteva več poslušanja kot prejšnji dve, četudi bi se včasih želel več raznolikosti, hkrati pa se mi zdi, da jo bom vrtel manjkrat kot predhodnici.
Povsem nepomemben nasvet za tekače: če med tekom pričnete poslušati Laurine plošče od nove proti prvi, boste ravno v trenutku obupa, ko si boste rekli, joj, ne morem več, zaslišali komad, ki gre takole: "srce imam močno in noge bodo ubogale, če hočem", pa boste zmogli še kak korak ali dva. Preverjeno.
Nedelo, 8/2005
