Kate Bush - Aerial
EMI, 2005Kate Bush je pred precej leti spisala Wuthering Heights, eno tistih uspešnic, ki so ostale za zmerom in jih slišimo v rednih občasnih dozah, čeprav je za moj okus vseboval malce preveč vokalne akrobatike in mi je bil vedno zmerno iritanten. Ampak ja, poleg slave in bogastva ter ljudi, ki so na njem zgradili kariero (Tori Amos in Sarah McLachlan, recimo), je Kate Bush prinesel še čisto poseben status v pop glasbi, kot ga je v filmski industriji imel edinole Kubrick. Na kratko povedano, delal je, kar je hotel in si vzel časa, kolikor je mislil, da ga potrebuje. Kate je pavzirala pred tole ploščo kar 12 let in zelo smešni so se mi zdeli občasni intervjuji, ki jih je dala - novinarji so prihajali k njej s predstavo nestabilnega čudaka, ki se v samoti bori s svojimi demoni, Kate pa jim je razlagala, kako zelo uživa v vrtnarjenju. Ko je dobila še sina, je pa sploh kazalo, da je s ploščami konec.
Aerial je dvojni CD in vokalnih akrobacij ni več. Začne se s skladbo, ki ji v slehernem bitu zapisa piše, da ji je namenjena vodilna vloga za spot in predvajanje, čeprav malce vleče na Massive Attack na močni dozi pomiril. Kasneje se posvetimo vsem mogočim zadevam, od recitiranja števila Pi preko cukrene ode sinu do opazovanja vrtenja pralnega stroja. Ko se prvi CD konča, nisem ne skakal od navdušenja ne preklinjal iz razočaranja, marveč sem kar kimal, no, ja, no, ja. Vse pozornosti pa je vreden drugi CD, ki je tematski, sicer razdeljen na skladbe, vendar brez premorov vmes: popoldne, večer, noč in jutro. Glasba si deli prostor s ptičjim petjem, vse je zračno in bukolično, počasi se tempo stopnjuje in reči moram, da zdrži mojo pozornost celo šolsko uro, kolikor zadeva traja. Pa sem se za celoten izdelek precej bal, da bo zdrsnil v new age plitvine kake Enye, recimo. Kate Bush je nedvomno zadovoljna gospa in tale plošča je poročilo njenega zadovoljstva. Gotovo bo lahko dolga leta živela kot eden tistih dokazov, ki jih na plano potegnejo (pijanska?) omizja, ko prično razpredati o tem, da umetnik preprosto mora trpeti za svojo Umetnost. Aerial je v vseh pogledih soliden izdelek, na drugem CD-ju precej bolj kot na prvem, kakega strašnega ognja pa res nisem našel v njem. Ampak, mogoče bi bilo enostavneje, če bi vzel škatlico vžigalic in ogenj iskal tam?
Nedelo, 12/2005