Solomon Burke - Don't Give Up on Me
Fat Possum, 2002Ne vem, no: bi se spravil poslušat ploščo soul legende, ki počasi gre v sedmo življenjsko desetletje in ki nekako ni nikoli bila v prvem planu. Eden tistih pevcev, ki ga poslušajo pevci in plonkajo od njega, do širše publike pa nekako ne pride. Za povrh je tistih par njegovih plošč, kar sem jih bežno slišal, zvenelo ne preveč zanimivo in tudi zagrizeni oboževalci trdijo, da ga je treba slišati v živo, ker plošče ... nekako ne sedejo 100% skupaj. Za povrh sem se še spomnil (milo rečeno) bledega nastopa Al Jarreauja letos v Križankah in če le malo mlajši, a veliko bolj slavni kolega tako slabo opravi, kako bo šele Solomon?
Nauk: verjemite naslovu in nikoli ne odnehajte! Po desetinah in desetinah plošč, po desetletjih snemanja, je Solomon Burke končno posnel izdelek, ki 100% sede skupaj. Tole, dame in gospodje, je najboljši soul, kar ste ga slišali od Otisa Reddinga dalje. Tak, staromoden in enostaven – fenomenalen vokal, pod katerim se valijo orgle in mešajo metulje v trebuhu. Končno spet plošča, ko duša prileze na plan ob vsakem komadu. In kako! Rabite dokaz? Projekt je zastavljen pravzaprav ziheraško: Solomon je poklical ljudi, ki so venomer trdili, kako so se učili pri njem in jih prosil za kak nov komad ali dva. Svoje so prispevala imena kot Bob Dylan, Nick Lowe, Van Morrison, Tom Waits, Brian Wilson, Elvis Costello in tako dalje. Štos pa je v tem, da zadnje plošče Vana Morrisona zvenijo hudo bledo, Elvis Costello ni naredil kaj omembe vrednega že vsaj desetletje, Brian Wilson se nekako komaj pobira že iz šestdesetih, Tom Waits tudi že zveni, kot bi se utiril in se premika po inerciji – ljudje, ki očitno trenutno ne jezdijo na vrhu vala, napišejo komad in ga pošljejo. Solomon jih odpoje in skladbe zvenijo tako dobro, da lahko samo odpreš usta in se vprašaš, kako so šele zijali avtorji.
Skratka, glede na njegova leta je že prišel čas, da glasbena industrija zasuje dolgo imenovanega "kralja rocka in soula" z nagradami za življenjsko delo; zraven bodo pa lahko mirne vesti pridali še nagrado za sedanje posnetke. Mogoče ga celo upravičeno proglasijo za najbolj sveži up soula?
Nedelo, 9/2002