Cindy Bullens – Somewhere Between Heaven and Earth

Poslušanje plošč je čisti oddih. Razen, če se jih nabere za cel paketek in priganjajo roki za oddajo ocen. Tisto je pa potem delo. In ko sem se ga končno polotil, je bila Cindy Bullens logična izbira. Prvič, še nikoli nisem slišal zanjo (malo možnosti za začetek dolgotrajnega poznanstva) in drugič, še važneje, moral bi reči samo da ali ne.

Prvi komad, aha, ameriški sredinski rock. Tak springsteenovski, himničen, ki lepo doni po stadionih. Priložena knjižica je tako debela, da sem jo dolgo bezal na plano. Odprl in ugotovil, da me skoraj z vsake strani gleda en in isti otroški obraz. Pričel brati. O hčerki, ki je avtorici pri enajstih umrla za rakom, o bolečini, izgubi, poskusih prebolevanja – in sem strahopetno ugotovil, da tega pa jaz niti ne bi poslušal. A iz zvočnikov je že grmela tista krasna kitara, ki je nervozno spodsekavala vznesenost refrena. Vseeno sem poslušal. Drug komad, Lights of Paris, me je že čisto ujel. Sami paradoksi: prvič gre za neko zvrst rocka, ki bi mu kar hitro dodal pridevnik "izpet"; a to je plošča energije in svežine, ki ne temelji na tehniki, marveč na tistem, okoli česa se rock'n'roll vrti vse skozi: odvoda bolečine in ojačitve upanja v skladbah, ki niso le radijska potrošna roba. In koliko vrst upanja: od takega z Oprah šova preko Boga do tistega s Discovery kanala. Slednje, v znanost, je mogoče še najbolj brezupno strašno: "če najdejo vodo na mesecu/in odkrijejo življenje na Marsu/mar to pomeni, da se boš vrnila domov?"

Mar plošča zdrži tudi izven konteksta? O, ja, poslušajte tole: na gramofonu se je vrtel novi CD skupine Walkabouts. Vstal sem, rekel, da je dosti te depre in naj raje damo gor kaj živahnega. Ponudil Cindy Bullens ter se v tistem trenutku zavedel, kaj pravzaprav predlagam. Res.

Če se vrnem k svoji dolžnosti in jo častno opravim: DA.

Nedelo, 6/2000