Bob Brozman - A Truckload of Blues
Rounder Records, 1992V Ameriki je takorekoč nekaj arhivarjev glasbe z začetka stoletja, od ranega bluesa, jazza preko ragtima do havajske godbe. Vsi ti gospodje so, zanimivo, belci in vsi so se osredotočili na zvoke kitar v različnih izdelavah. Če začnem s pri nas najmanj znanim, Roy Book Binderjem, koščenim moškim z okroglimi, kovinskimi očali; pa kritiško priznanim Davidom Brombergom, koščenim moškim z okroglimi, kovinskimi očali; da ne govorim o Robertu Crumbu, koščenemu moškemu z okroglimi, kovinskimi očali, ki je veliko bolj znan po svojih stripih kot glasbi; sedaj pa je v naše kraje z zamudo prišel tudi Bob Brozman, koščeni moški z okroglimi, kovinskimi očali, ki... Ups, oprostite, moram preveriti tipkovnico - zataknila se je pri enem samem opisu. Videti je vse v redu... toda... Ja, sem šel prav gledat njihove fotke in kaj morem; res so si vsi hudo podobni. Mogoče sem pa odkril nekakšno fiziološko-glasbeno navezo? Tako kot tista moda konca prejšnjega stoletja, ko so si divje merili lobanje in se s tem analizirali.
Brozman je na tej plošči zbral povečini blues klasike, le z rahlim vdorom havajske godbe, ki ji je že poprej posvetil celo ploščo. Žice drvijo in trpijo in reči moram, tako dobrega pikanja strun že dolgo nisem slišal. Takoj pa moram pripomniti, da nihče od omenjenih izvajalcev ni požel kakega množičnega prodajnega uspeha in tako tudi Brozman ostaja posladek redkim sladokuscem. Rekel bi: prav je tako. Si predstavljate, da bi tovrstna glasba postala množična prodajna uspešnica? Sploh sedaj, ko je odkrita skrivnost koščenih moških z okroglimi, kovinskimi očali. Agenti bi po cestah lovili tovrstna bitja. Še huje, pride na oder tip, ki ustreza opisu in predstavnik založbe ga takoj pograbi ter odvleče podpisovat pogodbo, še preden je revež sploh kaj zapel. Ma, še ust ni odprl. Mogoče je pa hotel le vprašati, kje je tu WC ali kaj podobnega. Grozno.
Nedelo, 4/1998