Goran Bregović - Ederlezi
Dallas Records, 1998Tam enkrat rano spomladi zagledam v Atenah veliko rdečo tapiserijo na kateri je bilo z zlatimi črkami izvezeno Bregovićevo ime in obvestilo o koncertu. Pa sem si rekel, eh, Grčija, dežela tradicionalnega srbskega prijateljstva. Nakar sem pozno spomladi, v Parizu, zagledal taisto tapiserijo in si rekel, ah, Francija, dežela tradicionalno... itd. No, te dni že prav nestrpno hodim po Ljubljani in čakam to famozno tapiserijo. Pa pustimo sedaj koncerte, tema današnjega pisanja je vseeno plošča - izbor tipa da best iz filmske glasbe, ki jo je Bregović objavil v zadnjih letih. Večina upravičeno pripada Kusturićinim filmom, zvito pa so izbrali predvsem one udarne songe, za katere so najeli zveneča imena. Od Iggyja Popa preko Ofre Haze do, ahm, recitacije Johnnyja Deppa. V tej navezi celo Cesaria Evora, ta črna luknja energije, ki je s svojo pasivnostjo in turobnostjo skoraj zadušila Križanke na predlanskem koncertu, zveni vsaj znosno. Bregović ji je zvito podtaknil tango, glasba, ki že pretirano trpi sama po sebi in mirno lahko prenese še trpečega izvajalca. Preostanek plošče pa zares sodi v scensko glasbo, torej tisto, ki je kulisa sliki in že po svoji naravi ne sme preveč izstopati. Na srečo je dokaj raznolika - izbrali so najbolj udarne momente - in le na trenutke zapade v monotonijo. Vsekakor je tole dobra zbirka za vse, ki s tovrstnimi zvoki vsaj simpatizirajo ali pa so nekako preskočili katero izmed Bregovićevih filmskih plošč.
Za svoj majceni osebni uspeh med pisanjem tele ocene pa si štejem, da sem samo dvakrat uporabil pridevnik "zvito", četudi mi je neprestano hodil po glavi. Če se spomnim njegovega izbora gostov, izbora glasbenih žanrov, nove matične dežele, povsod ta pridevnik mirno leže zraven. A kakorkoli, še taka zvitost mu ne bi pomagala, če ne bi za vsem skupaj stal resničen talent.
Nedelo, 9/1998