Blue By Nature - Blue To The Bone
Shattered Music, 1995Neke posebne zvrsti rhythm & bluesa ne boste našli v enciklopedijah. Sam pri sebi ga imenujem "BABURA, KI SE DERE". Primer: pred davnimi leti smo v kinoteki gledali dokumentarec o nekem jazz festivalu in zaradi pozne ure in zvrsti muzike, so skoraj vse glave klonile vstran in oči so se spokojno zaprle. Tudi sam sem že precej zgubljal zavest, ko sem s polovico očesa ujel, da je na platno prišla ogromna, debela črnka in... SE PRIČELA DRETI! Publika v dvorani je skakala pokonci, panično gledala okoli sebe in tudi kakšen krik smo lahko slišali. Zame najljubši tovrstni pevki sta gotovo Etta James in Janis Joplin. Vem, vem, slednja sploh ni bila debela, pa še belka je bila po vrhu in kar je še huje, vedno sem ji prisluhnil bolj na skrivaj - je bila pač hipijevska ikona in to je za mojo generacijo pomenilo čisto sramoto. Tako imam vse lepo popredalčkano, potem pa dobim v roke tole ploščo. Nalepka se je bahala s kitaristom, ki je poprej igral pri skupini Aerosmith, kar me ni ganilo. Ogledovanje priložene knjižice še manj - pevka, gospodična Karen Lawrence se prav vsiljivo pozersko nastavlja fotoaparatu. Ampak, plošče so za poslušat, ne gledat: po dolgih letih suše, sem spet odkril "BABURO, KI SE DERE". Hm, močne glasilke, kje ste bile toliko časa, kam ste se skrile? Standardni blues, rock, čez pa prekajen in hripav glas. Staromodno, nedvomno, pa nič zato. Če vam je ob Etti ali Janis kdaj trznilo srce, si le privoščite poslušanje današnjega naraščaja. Ki je še mlad in se mora še precej naučiti, pa zdebeliti, a izhodišče je obetavno. Če pa ste že prevelik poslovnež s premalo časa, pojdite v trgovino in poslušajte samo peti komad, priredbo It's A Man's, Man's, Man's World, počasno in trobilno sladko izvedbo Brownove klasike. Pa takole recite prodajalcu: "Mojster, en peti komad, prosim! Pa NAGLAS!"
Nedelo, 5/1998