Blondie - No Exit
Beyond, 1999Enkrat lansko leto: "Fantje," je rekel dekliški glas, "vi ste navadne budale!" "Zakaj pa?" je medlo ugovarjal fantovski glas v zaključni fazi mutiranja. "Ker še nikoli niste slišali za najboljši bend na svetu, (pavza) za Blondie!" je trdo pribil dekliški glas in dodal: "No, a ste?" Nisem več zdržal in sem vrgel hiter pogled preko ramena. Trije fantje so pohlevno zmajevali z glavo (in torej priznavali diagnozo), dekle pa je stalo zraven mize in zadovoljno kimalo. Potem je potegnilo ven še dokaz, zbirko velikih hitov skupine Blondie in oni trije so pozabili na hrano ter malce kukali na ovitek. Kakorkoli, spomnil sem se, da skupine Blondie že nisem poslušal vsaj kako desetletje in tako sem doma najprej šel malce brskat med plošče. Najprej sem moral preveriti edini oprijemljivi spomin. Skladbo Sunday Girl med 60 in 70 sekundo. V zgodovini pop glasbe je milijone pevcev in pevk zavzdihnilo "Baby!", a tako kot v tej skladbi pevka skupine Blondie, Debbie Harry, nihče nikoli nikdar. Preveril sem in ja, v minulem desetletju je res niso prekosili. Poslušanje sem raztegnil na sekunde prej in kasneje, da o vseh ostalih skladbah ne govorim in končno ugotovil, zakaj Blondie nisem ravno maral, četudi je za njimi norel cel svet. Njihova najboljša dela je sproduciral gospod Chapman in ta je skupaj z gospodom Chinnom napisal in polikal tudi vse hite moje mladosti ob katerih sem gor rastel - povedano na kratko, očitno sem bil tega zvoka takrat že malo sit.
Mogoče je še več odločnih deklic brskalo po ploščarnah in naključno naletelo na stare plošče skupine Blondie; mogoče so nekatere med njimi obdarjene s telepatskimi sposobnostmi ali pa je članom skupine preprosto zmanjkalo denarja. Sedaj so že pri petdesetih in Debbie Harry je morala pri isti dolžini minice dati šivilji še enkrat več blaga, a nova plošča se odpravlja iskat tisti stari zvok in na žici balansira med preteklostjo in sedanjostjo. Blondie so tudi v starih časih imeli več obrazov, od power popa preko diska in nazadnje celo do zametkov rapa, tokrat pa se ozirajo na skoraj premnoge strani, pogled jim prav v vsaki skladbi pisano seže v svojo glasbeno zvrst, enkrat celo do countryja. Včasih zvenijo kot v najboljših časih - preverite single Maria -, spet drugič malce nedodelano ali celo zgrešeno. Vsekakor pa je njihov največji dosežek v tem, da kljub vsem možnim očitkom vseeno zvenijo kot pop bend in ne kot nekakšen penzionerski zombi, ki je šel še malo pokasirat, preden dokončno zgnije. Solidna plošča, a daljinca imejte pri roki.
Nedelo, 3/1999