Björk – SelmaSongs
Polydor, 2000Tole sem lepo preposlušal in nič razumel. Pa ne jezikovno, marveč tako, možgansko. Hm, porečete, kaj pa ima glasba opraviti z razumom, mar ni kar stvar hrbtenjače ali celo srca samega? Kakopak, vendar ne tale. Tale je mešanica Hollywoodske muzikalske godbe petdesetih in industrijskih zvokov, ki jih je obilno obrodila tudi naša dežela. Ker se mi stanje še po nekaj poslušanjih ni zjasnilo, sem očitno naletel na nekaj povsem neverjetnega: glasbo iz filma, ki dejansko in čisto zares rabi film. Šokantno, pravzaprav. Sploh v časih, ko recimo kak Scorsese pod vsako sekvenco podloži svoj pop komad in si potem trgovci manejo roke ob dvojnih CD-jih.
Lars Van Trier je trenutno verjetno najboljši evropski režiser. Pridevnik evropski sem dodal namenoma, ker sem nekoč imel priložnost gledati njegove Idiote v družbi z Američani. Bežali so v gnusu. Kar Larsa verjetno ne moti, ker se itak boji voziti z letalom in so za Plesalko v temi eno tako čudno Ameriko morali postaviti kar na stari celini. Film pojasni svojo glasbo, vendar je še vedno iz območja razuma ne premakne v območje srca. Plesalka je še enkrat posnet Trierov film Lom valov – ista zgodba, isti lik, isti zaplet, razplet, žrtvovanje, le da tokrat za otroka namesto za moža in kar je najbolj fenomenalno, Björk do zadnje grimase natančno ponovi vlogo, ki jo je v Lomu valov odigrala Emily Watson. Očitno ima Lars nekakšen stroj za proizvodnjo ženskih vlog. A ostanimo pri filmu: ta lisica od Triera je napravil nemogoč konstrukt. Križal je Kieslowskega kratek film o ubijanju z muzikalom. Kot bi se popraskal za ušesi in rekel, no, pa poglejmo, kam se do sedaj muzikal še ni upal iti in če ga prepustimo Američanom, tudi nikoli ne bo šel. Tako je film brez glasbene kulise, posamezni songi pa udarijo tam, kjer je za muzikal sicer tabu. Glavna junakinja ubije človeka (natanko tako kot pri Kieslowskem) s tolčenjem po glavi, nakar žrtev in morilka zaplešeta v glasbeni točki. Da o končni glasbeno podprti poti na morišče in obešanju ne govorimo. Ker pripomni ena izmed oseb v filmu, mar ni nenaravno, če igralci kar preskočijo v pesem, je jasno, da ima Trier že odgovor: pesmi spočno ritmični zvoki – ritem strojev, vlaka, korakov.
In zdaj, ko smo razumsko vse razložili, kaj nam še preostane? Jokal sem že pri Lomu valov in prepeval ob Plesu v dežju. Če je vaša točka občutljivosti točno na križišču obeh vplivov, izvolite.
Nedelo, 12/2000