Bonnie Prince Billy - Greatest Palace Music
Drag City, 2004Tole je plošča, h kateri sem se lani največkrat vračal in me je na koncu spravila na konja. Takole je bilo: Sunday Times jo je izbral za ploščo tedna, kar me samo po sebi ne bi ganilo: uredniki tega časopisa silno radi izbirajo povsem neznana imena, ki izidejo, če je le možno, pri bolj obskurnih založbah, in sodijo v LoFi zvrst (nekdo šepeta v mikrofon, pri čemer drgne eno struno na kitari, ob refrenih dve). Pritegnilo me je nekaj drugega: avtor je z internetno anketo od oboževalcev zbral seznam lastnih skladb, ki jih mora uvrstiti na "the best of" zbirko, nakar se je odpravil v Nashville in skladbe posnel znova kot country komade s studijskimi glasbeniki. No, še več rockerjev bi si kdaj lahko privoščilo kak tak izlet, sem si rekel in najprej na spletu poskušal preveriti, kdo avtor sploh je. OK, piše se Will Oldham in nastopa pod mnogimi imeni; še več, posnel je toliko plošč, da se mi je kar zmedlo, ko sem gledal seznam. Ah, ostanimo torej kar pri tej.
Prvi stik ni bil ravno spodbuden. Skladbe so zvenele preveč običajno, hkrati pa mi je polomljen in zategel glas Bonnie Prince Billyja, kot se avtor za to ploščo imenuje, vlekel na petje jamrajočega Neila Younga, kar zame ni nek kompliment. Ampak se je ta godba prikradla tiho, na stranska vrata, in prišla v legendo, očitno. Kar zlepa sem se spomnil koščkov melodij, pa besedil - nekoč, ko sem nekaj predaval o scenaristiki in o opisih prvih srečanj med junakom in junakinjo, mi je v ušesih živo zazvenel Billy - on o njej: "v njenih očeh vidiš/da je bila rojena nespametna/da je bila rojena zame" in ona o njem: "po njegovih čevljih vidiš/da je rojena zguba/da je rojen zame". Juhej. Plošča je spet romala v predvajalnik, pa ven, ker me je hitro zasitil ta zaprt in precej sociopatski svet, četudi, malenkosti v aranžmajih ... Pa spet nazaj in spet ven in tako dalje. Konec koncev, prava sramota je, da je - ob vseh teh slovanskih literatih - moral Američan napisati country komad z naslovom Puškin!
Nazadnje pa, skladba Horses, popolna izpoved mestne srajce, ki pride na (kavbojsko) deželo in začne mijavkati s tistim svojim tožečim glasom: "Jahal bi konje/če bi mi pustili/spal bi zunaj/in se nikoli ne bi bal." Sedla mi je na srce, kaj naj rečem. In tako se nekoč, ob tem komadu, peljem mimo hipodroma in si rečem: "Halo?!? Country pa kavbojski filmi mladosti?" In sem se prvič v življenju zbasal na konja in poskakoval in se tresel in "Ljubi Bog je poskrbel za vajeti", kot pravi Billy, ko pa sem spet sedel v avtu in je komad krenil znova, sem ga le prezirljivo pogledal v ustje predvajalnika in siknil skozi stisnjene zobe: "Curameta!".
Nedelo, 1/2005
