Najboljše plošče leta 1998
V pop glasbi je bilo to leto počasnih žensk. Ko sem si za tale prispevek nakupčkal plošče, ki sem jih letos največ žarčil, jih je večina imela skupno dvoje: 1) ženska avtorica ali vsaj vokal in 2) trajalo je, preden so bile dokončane. Pa začnimo kar z najbolj svetlim primerkom in tudi največjim presenečenjem minulega leta: s skupino Slapp Happy in ploščo Ça Va. Prva njihova plošča po šestnajstih letih, kar je v tem času in tej zvrsti čista večnost. O, saj so člani, vključno s pevko Dagmar Krause, izdajali plošče že prej in poslej, a pod drugimi imeni in v drugih kombinacijah. Vse pa so dokazovale, kako avtorji sodijo v špico intelektualne in avantgardne elite. Od pol urnega razgrajanja, čez katerega gospa Dagmar bere časopis, do razstavljanja klasikov in sestavljanja v nove dele. A očitno, in to je presenečenje, si je trojica po desetletjih avantgarde zastavila vprašanje, ki si ga mora postaviti vsak sposoben umetnik: kaj za vraga je s tem mainstreamom? Povedano preprosto: očitno so si rekli, smo sposobni napisati in posneti čisto pop ploščo? Krasno, lebdečo, božajočo, ki gre v eno uho noter, pri drugem pa jo zamanj čakate? Storili so to in me pustili odprtih ust in ušes. Nakar so se spet vrnili k avantgardi in na novih ploščah, pod drugimi imeni, spet škriplje in cvili.
Sedaj pa le še naštevanje: alter rock plošča leta je zagotovo Is This Desire? pevke P. J. Harvey (štiri leta od prejšnje plošče), v countryju oziroma bolj ameriški tradicionalni glasbi Lucinda Williams s svojim Car Wheels On A Gravel Road nima konkurence (šest let v nastajanju). Prav tako si je veliko časa vzela Tori Amos za From The Choirgirl Hotel za svoj dokaj sredinski rock in če pogledamo na najbolj popularne police, tudi Madonna ni z Ray Of Light ravno hitela. In ko smo že pri masovno prodajnih ploščah ne smem pozabiti Lauryn Hill in njenega cedeja Miseducation Of Lauryn Hill. To, kar se tiče pravil; sedaj pa še tisto kar me je razveseljevalo kar izven njih: presladki skajevci Hepcat (sami moški, končno!) s ploščo Right On Time, mehiško-ciganski-šansonjerski prvenec gospe Lhase z naslovom La Llorona in udarno odlični punkerji Rancid (sami moški, drugič in zadnjič!) z Life Won't Wait. Za povrh pa še precej stara plošča, na kateri piše Alkistis Protopsalti: Paralekstika in za katere prepis grških črk ne bi odgovarjal, tako dolgo je že minilo od mojih šolsko-geometrijskih dni. A gre za neko davno tezgo Gorana Bregovića, ko je tisto, kar je dostikrat prodal že prej, in bo prodal spet kasneje, prodal še Grkom. A kaj so ti iz kupljenega naredili, uf!
Skratka, moški vseh dežel, zdužite se! In vrnite glasbeni udarec v naslednjem letu.
Nedelo, 12/1998