The Beatles - LOVE
Apple Corps Ltd, 2006Nedavno sem med brskanjem po sejmu plošč naletel na ogromno gajbo "paralelnih" CD-jev skupine Beatles. Vsaka uradna plošča je imela vsaj nekaj inačic z obsežnimi pojasnili, češ, tale skladba je četrt sekunde daljša, na tej kitara malce zamudi, na oni nekdo reče a namesto b. Le milo sem vzdihnil ob misli na človeka, ki posveti življenje takim malenkostim in se odpravim naprej po sejmu, iskat druge malenkosti.
Ni minila prav dolgo in tisto, kar se mi je zdelo čudaštvo je sedaj že uraden trend upravljalcev z zapuščino Beatlov. Takole: Cirque de Soleil, cirkus, ki je že davno prerasel v korporacijo, si je zaželel svojo novo predstavo v kraljestvu kiča, Las Vegasu, podložiti s skladbami Beatlov. Zmenili so najprej s Harrisonom, potem še z ostalima preživelima in dobili dovoljenje za ... nekaj več. Taka tvrdka ne bo le lepila skupaj stare skladbe v zvočno kuliso, marveč bo ustvarila nekaj novega. Tako so najeli izvornega producenta Beatlov, Georga Martina, in ker je gospod že zelo star, še njegovega sina. Za precej časa sta se zaprla v studijo in se lotila ustvarjanja nečesa novega. Naj povem kar takoj, ni se jima posrečilo. Poskusite sami: vzemite vazo, jo treščite ob tla, nato pa iz koščkov sestavite nekaj povsem novega, vendar z globokim spoštovanjem do izvirnika in z zavestjo, da je bila vaza najboljša možna izmed vseh vaz - dobili boste taisto vazo, le polepljeno. No, točno taka je "nova" plošča Beatlov - brez poguma. Martina sta vzela kos tu ali tam, pa ga prelepila kam drugam - bobne z enega komada na drugega. Ali pa porabila ogromno časa, da sta sčistila Lennonov glas na I'm the Walrus - ranjki Lennon je namreč takrat podložil skladbo z nerazločnim vpitjem, za katerega je itak hotel, da ostane nerazločno, sedaj pa lahko končno slišite, da gre za niz nepovezanih besed; po spletu nekateri oboževalci ob tem doživljajo orgazme. Verjetno oni, ki jim je namenjena "paralelna" gajba iz uvoda. Vsi ostali lahko to ploščo mirno preskočimo. Žal nam je lahko le, da Martina nista na novo miksala vse zapuščine, kajti zvok je odličen, zamerim pa jima točno edini poskus narediti nekaj novega na celi plošči - George Martin je iz Something odstranil tisto krasno kitaro iz uvoda in napisal godalni del. Ko se po pol minute vrne kitara, pa je že spet vse v redu.
Takole: pognal bom risarski program in z vsem možnim spoštovanjem bom Mona Liso prekopiral na sredo Zadnje večerje. Mar ni že čas, da bo toliko stoletjih dobimo novo Da Vincijevo sliko?
Nedelo, 12/2006