Syd Barrett - The Madcap Laughs
EMI, 1970Syd Barrett sicer ni bil ustanovni član Pink Floydov, a je bil človek, ki si je izmislil njihovo ime in določil glasbeno izhodišče. Zanimala so ga dolga zvenenja kitare, pačenje zvokov, drsenje s kovinskim vžigalnikom po žicah, odmevi in podobno (na nekem koncertu bojda ni počel drugega kot počasi razglaševal kitaro; bilo je v Ameriki in v letih, ko so zadeti hipiji temu ploskali od začetka do konca), skratka, izmislil si je tisto, čemer pravijo psihadelija in govorijo tudi o kozmičnih zvokih in podobnem.
Napisal je večino prvega albuma Pink Floydov z naslovom The Piper at the Gates of Dawn (1967), ki je bil v Angliji zelo uspešen; hkrati pa je sobivanje z njim osebno postalo vedno težje. Še danes oboževalci ugibajo, kaj je prišlo prej: mamila ali psihična bolezen. Ostali člani skupine so najeli nekega Davida Gilmoura, Sydovega sošolca, da bo namesto njega igral kitaro, z navodilom, igraj čim bolj tako kot Syd. In je. Takrat in še danes. Syd je nekaj časa postaval po odru, potem pa se je zgodil eden tistih tihih trenutkov, ki v življenju udeležencev glasno odmevajo. Floydi so se peljali na nastop in niso zavili na dovoz Sydove hiše, volan je ostal pri miru, kolesa so tekla in nihče ni nič rekel. Syd je še nekaj časa hodil na koncerte, tokrat kot član občinstva, in iz prve vrste strmel v Gilmoura. Ko je odnehal, se je vrnil k mami, kjer je preživel ostanek življenja.
Floydi so postajali vedno bolj uspešni, hkrati pa je v njih rasel občutek krivde, menim. Celi projekti se ukvarjajo z norostjo, pesmi posvečene Sydu (Shine on you crazy diamond), da o vsestranski pomoči Barrettu pri snemanju svojih dveh solo plošč (1970) ne govorim. Druga, Barrett, mi zveni všečneje, a bojda sta se bolj mučila David Gilmour in Roger Waters kot Syd, ki ga je vse skupaj vse manj zanimalo. Ob priliki je celo prodal pravice založbi (pri pravicah za prvi album Floydov pa se je uprl Gilmour in sam skrbel, da je Barrett dobival denar), kasneje celo poskušal nastopiti, zdržal štiri pesmi, odložil kitaro in šel, ne da bi se še vrnil.
Preostanek življenja je preživel kot legenda, kar pomeni živi mrtvec za javnost: bojda je slikal ogromna abstraktna platna in se izogibal ljudi. Umrl je 7. julija 2006 za posledicami sladkorne bolezni.
Imel je vse, kar naredi rock zvezdnika: videz in talent ter vgrajeno tisto, čemur pravimo samouničevanje, in je tako privlačno najstnikom vseh starosti.
Nedelo, 7/2006