Ash – Free All Angels
Edel, 2002V pop glasbi obstaja zame sveta institucija in imenuje se poletna plošča. Na temeljih Beach Boysov in njihovih Good Vibrations počasi in z redkimi presledki rastejo plošče, ki lahko izidejo v kateremkoli letnem času, a ko jih zaslišite, se zarežite in naredi se vam poletje. V to zvrst je mnogo poklicanih in malo izvoljenih. Oceno prejšnje tovrstne plošče, prvenec skupine Muffs, sem zaključil z "Žalostno je le to, da bom moral spet deset let čakati na nove Muffse. Šmrc." Vendar, juhej, zmotil sem se – Muffsi so izšli leta 1996 in nikakor ni bil še čas za novo poletno presenečenje, pa še ploščo sem nekaj vrtel med rokami, dvomljivo, nato jo dal gor in ... Te kitare? Ta besedila? Že v prvem komadu bosa tekata ne po travi, marveč po obali? Skozi poletje? Pa drugi in tretji komad? Sem že migal na robu stola!
Ti irski melodični punkerji so začeli že leta 1989 in že v srednji šoli imeli vse, od slave do težav z alkoholom. Tim Wheeler, gonilna sila, se je skurjen in sesut umaknil k staršem in v letu in pol napisal tole – po eni strani otroško naivno ploščo, po drugi pa utrujeno in izkušeno. Slušna slika avtorja sredi dozorevanja. Candy je nekam priljudno trapasta orkestrirana balada, par komadov je izgubljenih v vesolju in morate poseči po daljincu, dodali so tudi kak dokaz, da so resni umetniki in da znajo po Nirvanovsko žagati, a kadar se držijo melodično poletne smeri, so totalno osvežujoči. Na žalost le na malo več kot pol plošče – hm, mogoče bi morali delati CD-je z manjšim premerom?
Ashi v najboljših trenutkih vrnejo pop tja, kamor je vedno sodil: med mulce, v poletje. Za ta melodični power pop se vam splača ponarediti letnico na osebni izkaznici. Če rabite razlog: revija NME je single Burn Baby Burn proglasila za najboljši izdelek leta.
Nedelo, 5/2002