Anonimus - Idiot
samozaložba, 1997Vsak glasbeni trend za seboj pusti usedline. Nekateri, po naših širnih dolinah in gorah, recimo, še vedno nočejo priznati, da se je festival Woodstock končal že pred kakim dnevom ali dvema. Spet drugi se nikakor niso mogli posloviti od punka; trdokožno (hardcore) vztrajajo. Za tretje ne bi nikoli mogel zbrati zadosti poguma, da bi jim povedal, kako je Gillan zapustil Deep Purple (pa se mogoče že spet vrnil, kdo bo pa sledil tem kolobocijam?). In tako dalje. Zveni posmehljivo? Saj ne gre samo za ostarelce, sproti se vpisujejo novi člani, predvsem najstniki, ki nočejo biti podobni svojim urejenim sošolcem. Moje simpatije so nedvomno z njimi. Uho, pa, tako - tako. Vsaj približno se občasno podučim o godbi naših novih hardcore skupin, a kaj zanimivega že dolgo ni bilo slišati. Do tega poletja. Najprej so me na čisto presenečenje ujeli v uredništvu revije PC&mediji, kjer pekli video posnetek na CD-ROM in sem šel le mimo, takorekoč. Pa obstal in nato prosil, če mi zadevo še dvakrat ponovijo. Hm, šlo je za domačo skupino Psyhopath. Prvo presenečenje. Čez nekaj dni pa še plošča skupine Anonimus, za katero, roko na srce, še nisem prej slišal. Sam sem si kriv. Igrajo hardcore v najboljši možni obliki. A ne toliko onega v ameriški tradiciji, marveč bolj tistega, ki se je razpasel predvsem po celinski Evropi. Zadosti so melodični in hkrati ostri. Ne žagajo brez veze vse počez in najboljše pri vsem - trda koža jim ni zrasla čez oči in ušesa. Tako so v godbo sprejeli precej različnih vplivov in jim je tako hardcore predalček kar preozek. So pač rockovski bend in to njihova prva plošča, po kateri težko čakam naslednjo. Ker je za povrh izšla tudi v Kanadi, jim pa lahko zaželim le srečo.
Nedelo, 28/9/1997