Tori Amos - The Beekeeper
Sony, 2005V Schlesingerjevem filmu Maratonec (1976) zdravnik muči ujetnika z vrtanjem v zobni živec na živo in neprestanim spraševanjem, če je varno, da se odpravi iskat diamante v bančni sef - znan "is it safe" prizor, do katerega smo vsi ljubili obiske pri zobozdravnikih, po tem pa se je v nas prikradla senca nelagodja. "Je varno?" Bzzzzzzzzzzzzzzzzz!!!! "Je varno?" Bzzzzzzzzzzzzzzzzz!!!! "Je varno?" Bzzzzzzzzzzzzzzzzz!!!!
Kako spoznate starega oboževalca Tori Amos? Z nestrpnostjo gleda CD, tokrat zelo lepo zapakiran, položen predenj na pult v trgovini, vendar ne upa stegniti rok. Obotavljaje sprašuje prodajalca: "A je varno?"
Dajmo najprej odrešit te ljudi: Ja, tokrat je varno. Dokaj. Zdaj pa razlaga za vse ostale: Tori Amos ima zelo alpsko kariero - gor in dol. Plošča Y Kant Tori Read (1988) je zasluženo na vseh lestvicah največjih spodrsljajev znanih glasbenikov, To Venus and Back (1998) pa na moji osebni. Hm, zdajle, ko sem to tipkal, sem videl, da Tori očitno katastrofalno ploščo izda točno vsako desetletje, torej naslednji udarec mimo lahko pričakujemo šele leta 2008. Kako zanič je To Venus and Back? Tako zelo, da sem prejšnjo, Scarlet's Walk (2002) nekaj mesecev vrtel po rokah, preden sem se sploh opogumil k poslušanju. Res. Pa ni slaba.
Prvo, kar na The Beekeeper pade v oči, je uravnoteženost njenega glasu. Hm, stari oboževalci vedo, da so lahko med poslušanjem prejšnjih plošč v eni roki držali sliko Kate Bush, v drugi pa Joni Mitchell. Med poslušanjem so lahko roki dvigovali skladno z Torinimi slogom petja: leva, desna, leva, desna. Tokrat je večno nihanje med velikima vzornicama izginilo in Tori zveni svoje. Juhej! Juhej! Hkrati pa zveni zrelo in umirjeno. Celo preveč: komadi niso hitri in počasni, ampak ta srednji, recimo. Nekaj, kar pa je Tori ostalo: so skladbe, ki so položene vmes kot neskončno kvačkanje in jih je natanko tako zanimivo tudi poslušati. Pa druge, v katerih se vse predolgo ne zgodi prav nič. Pa spet vmes take, ki so polne drobnih biserov, da ti stisnejo grlo; skratka, očitno še vedno bolj težko opravlja selekcijo, zato je pa plošča polna do roba. Kar ni tragično. Ker nam ni treba več držati slik Kate in Joni, lahko primemo daljinca in Tori pomagamo do naslednjega zvezdnega trenutka.
Nedelo, 4/2005