Lily Allen - Alright, still
Regal, 2006Lily Allen je bila poletno angleško pop odkritje; pravkar pa v časopisih poteka besedna vojna med njo in njenim očetom, zmerno znanim TV igralcem Keithom Allenom, predvsem o tem, da ga ni imela prilike veliko videti (sociobiološki vstavek: Keitha ne boste našli v znanstvenih delih, ki temeljijo na darwinistični razlagi sveta, po kateri ženske iščejo samce, ki jih ne bodo le zaplodili, marveč tudi ostali ob zarodu - spermodajalec Allen je namreč zaplodil osem otrok šestim ženskam. Pri prvi in mogoče še drugi ni dvoma, a kaj si je mislila tretja? Pa sedaj šesta, ki je pravkar rodila?). Lily nastopa kot samostojno in odločno dekle, češ, taka sem morala odrasti, brez očeta in med materinimi živčnimi zlomi. Skratka, k*rči se, kot se osebe v takem položaju vedno; mediji jo prodajajo kot internetno zvezdo, saj se je spromovirala preko strani myspace, in dosti jo odpiše kot muho enodnevnico. Prva plošča vsebuje nekaj hitov, ki gredo instantno v uho, njena zmes tropskih ritmov vseh vrst je nadgrajena z precej nežnim glasom in precej manj nežnimi verzi. Da zna napisati uspešnico, ni dvoma. Da izraža jezo in nezadovoljstvo pubertetnic, tudi ne. Prav tako pa je jasno, da se ne čudi dovolj močne, da bi pokazala svojo nežnejšo stran. Ker je poletja že konec, lahko zapišem še, da glasbena podlaga zveni precej kovinsko in monotono, kar ciljnega občinstva zagotovo ne moti, Lily pa proti koncu cedeja že precej zmanjka materiala. Vsekakor ena tistih plošč, ki pravzaprav ne sodijo na ta medij; narejena je za današnji čas, kjer kupec na internetu preposluša vsebino in nato izbere samo nekaj skladb. Kaj bo z Lily v prihodnje, bomo pa videli. Mamila pri trinajstih, preprodajanje pri petnajstih, zdravljenje pri osemnajstih in plošča pri enaindvajsetih zveni kot obetaven začetek, ki lahko vodi zelo navzgor ali zelo navzdol (postane lahko ženski Peter Doherty, bljak). A prepir z očetom me navdaja z optimizmom. :)
Nedelo, 9/2006