Howg! Govoril sem.
[Rdečo barvo in komentarje v oglatih oklepajih je dodal M.M.]
What do you say to a citizen of Slovakia, Slovenia or Estonia after you have
discussed the weather?
Joan Collins, Sunday Times, 2. maj 2004
[
]
Našim "oporečnikom" oblast ni bogvedi kako omejevala
akademske ali poklicne dejavnosti, večinoma so pisali in režirali po mili volji,
na primer Žarko Petan, ki pa se očitno vidi najmanj kot kak Havel. Imamo pa
seveda tudi drugačne primere: Igor Torkar je resnično trpel po zaporih, vendar
iz tega ni sfabriciral "oporečništva", ohranil je veder pogled na svet, brez
maščevalnosti. Podobno velja za Vitomila Zupana, ki se je prešerno režal svojim
valptom in raznim udbovskim figuram po bifejih okoli Štefanove.
[Hm, še leto poprej Vitomil Zupan ni bil pravi oporečnik, vsaj po Ježevem
mnenju? Preverite tule.]
Boris Jež, Sobotna priloga, Delo, 13. december 2003
In piscu tehle vrstic, ki mu je družba v delovno knjižico brez obotavljanja kot poklic navedla samostojni kulturni delavec pomišljaj pisatelj, se je pred kratkim pripetilo nekaj strašnega v zvezi z ženskami. V nočnem lokalu je stopil do neke znanke in ji predlagal, če bi se naslednji dan dobila na kakšni kavici, pa ji je uspelo, da nikoli več ne bo stopil do nje, ker mu je zelo prijazno, s pogledom, usmerjenim naravnost med oči, rekla: 'Joj, jutri pa ne morem, ker pobiramo krompir.'
.
[Ko pisatelj sreča kmetico, mu očitno ne bi pomagala niti viagra?]
Dušan Čater, Sobotna priloga, 16. avgust 2003
Umetniške žilice zagotovo nima po nas Kosih. Otroci mojih staršev so glede tega dokaj ubogi: risati ne zna nihče; peti znamo eden dobro, drugi srednje, eden je brez posluha oziroma lepše rečeno, poje samo sinu; inštrumenta vsi trije skupaj ne obvladamo niti enega; življenjskih modrosti ne iščemo ali utapljamo v alkoholu.
[Marta Kos Marko pojmuje alkoholizem kot sestavni del umetniške žilice!]
Marta Kos Marko, Dnevnik (2), Sobotna priloga Dela, 2. avgusta 2003
[...] nihče ne ve za nas in s tem je treba živeti! [...] Neprepoznavnost Slovenije v evropskem, kaj šele svetovnem merilu, je problem nacionalne anonimnosti, ki ga zagotovo registriramo tudi intimno, čeprav navzven ne dajemo vtisa vznemirjenosti. [...] Pred kratkim (sem bil) v dunajski knjigarni na Marijahilferci. Na turističnem oddelku med stotnijo priročnikov in zemljevidov iz bližnje evropske okolice, seveda tudi Dalmacija, Zagreb, hrvaška Istra, niti sledu o bivši pridni monarhični deklici Sloveniji. Na oddelku prevodne literature nič! Menda so imeli pred kratkim Jančarja. [...] Povabila v Nato nismo dobili zaradi prepoznavnosti in spoštovanja, ampak zato, ker bi bili v pragmatičnem smislu, če ga ne bi dobil, za Nato prej ovira kot dobitek. To je jasno. Toda če bomo povabilo zavrnili, bo to eden od razlogov, da se bomo lahko do konca svojih dni prepoznavali zgolj med sabo. Si je mogoče predstavljati težjo bridkost?
[Spoštovani
v Sobotni prilogi Dela, 23. novembra 2002, ste objavili komentar Petra
Kolška o slovenski nerazpoznavnosti v tujini pod naslovom "Bridka žalost me
prešine". Gospod Kolšek potoži o tem, da nas nihče ne prepozna in kot primer
navede, da se na Dunaju v knjigarni iskal slovenske knjige, pa ni našel
ničesar. Ne slovenskih turističnih priročnikov, ne del Draga Jančarja
(spotoma: zakaj ni povprašal po Žarku Petanu, ki je na nemškem govornem
področju objavil precej knjig? Pa tudi kaj od Žižka, Pahorja ali Bartola bi
se verjetno našlo, kot se najde po celi Evropi in še dlje.). No, komentar se
v podobnem žalobnem vzdušju nadaljuje, v zadnjem odstavku pa kar zlepa
preskoči na aktualno NATO povabilo in zapiše: "Toda če bomo povabilo
zavrnili, bo to eden od razlogov, da se bomo lahko do konca svojih dni
prepoznavali zgolj med sabo. Si je mogoče predstavljati težjo bridkost?"
Prosim vas, če mi pojasnite, kakšno zvezo ima kakršnakoli prepoznavnost
države, sploh turistična in kulturna, s članstvom v NATO paktu? Odkod
avtorju misel, da bo po včlanitvi Slovenija bolj prepoznavna v svetu? Da
bodo očitno slovenski turistični priročniki in slovenske knjige povsod? Je
mogoče, da je gospod Kolšek zamešal vojaško organizacijo NATO z nekakšno
mednarodno knjižno distribucijsko mrežo? Bomo torej v Delu lahko kmalu brali
naslov "Slovenske knjige padajo na Bagdad"? Bodo iz strelskih jarkov v Iraku
poročali člani Delove kulturne redakcije?]
Peter Kolšek, "Bridka žalost me prešine", Sobotna priloga, Delo, 23. novembra 2002
Začne se torej s televizijskim voditeljem Tonyjem Wilsonom in njegovim bingljanjem na koncertu Sex Pistols.
[Je mogoče, da je tole bingljanje na koncertu prevod angleškega izraza "hanging out"? :)))]
mk, Ljubki odmerek norosti, Delo, 23. novembra 2002
[Švedski akademiki, ki podeljujejo Nobelovo nagrado za literaturo] svoj specifični pogled pa so razkrili tudi s svojo letošnjo odločitvijo, da gre nagrada madžarskemu pisatelju Imreju Kertézu, vnetemu popisovalcu strahot nacističnih koncentracijskih taborišč in preživelemu iz Auschwitza. Kaj ni berlinski zid padel že pred desetletjem in več?
[Spoštovani,
v sobotnem Delu ste objavili komentar letošnje Nobelove nagrade za literaturo, ki ga je napisal gospod Igor Bratož. V njem pravi: [Švedski akademiki, ki podeljujejo Nobelovo nagrado za literaturo so] "svoj specifični pogled pa so razkrili tudi s svojo letošnjo odločitvijo, da gre nagrada madžarskemu pisatelju Imreju Kertézu, vnetemu popisovalcu strahot nacističnih koncentracijskih taborišč in preživelemu iz Auschwitza. Kaj ni berlinski zid padel že pred desetletjem in več?"
Prosim vas, če nam bralcem na kratko razložite, kako se lahko nekdo čudi, da pisatelj "vneto popisuje" svoje spomine iz Auschwitza? Igor Bratož s tem koncentracijsko taborišče postavi na raven lanskih počitnic na grškem otoku, recimo - bilo je lepo, mar ne, vendar, zakaj po celem letu ali dveh še vedno govoriti o tem? Še bolj bo pa zanimivo slišati, kakšno zvezo ima z vsem tem padec berlinskega zidu? So bila z njim koncentracijska taborišča razveljavljena in morajo biti takoj in nujno pozabljena? Je poslej netaktno pisati o njih, sploh preživelim? Mogoče pa Bratož meni, da so taborišča bila le propagandna izmišljija hladne vojne? Ali pa gre le za osamljeno mnenje človeka, ki se mu v življenju ni zgodilo nič zares hudega, ga ni nič trajno označilo in se ga dotaknilo, in se niti ne more predstavljati, kaj pomeni biti interniranec - pa je še dandanes zgolj sprehod skozi Auschwitz muka, ki nam stisne želodec v kepo. Vsaj nekaterim.]
Igor Bratož, Zagatno iskanje literarne odličnosti, Delo, 12. oktobra 2002
Na vprašanje, zakaj je letos v Benetkah tako malo azijskih, afriških in latinskoameriških filmov, je odgovoril: "Saj nismo OZN." [končno nekdo! Ta Moritz je bil car že v Berlinu!]
...
Najhuje pa je de Hadeln italijanski ponos prizadel z izjavo, da zlati levi niso nič več vredni ter da so jih canneske palme in berlinski medvedi prehiteli v vseh pogledih. Vrednost so levi po njegovem mnenju izgubili zato, ker so jih zadnja leta podeljevali po eksotičnih in nerazumljivih kriterijih (letošnjo žirijo je zato sestavil toliko bolj skrbno in uravnoteženo).[Ahm, ahm ...]
Moritz de Hadeln, direktor Beneškega festivala, Delo, 28. avgusta 2002
Čop je bil od nekdaj moj vzor, z njim sem se lahko istovetil, čeprav z majhno razliko - bil je v vseh pogledih nesrečen, jaz sem bil sicer disponiran bolj za nesrečno kot za srečno življenje, vendar se je nehote obračalo bolj na to stran. Ali pa tudi ne. [božček! Rojen je bil za nesrečo, vendar ga je življenje kaznovalo s srečo in sedaj zaradi tega trpi!]
...
Razpoloženje v župnišču je sila prijazno in sproščeno, po predavanju, v župnijski obednici, šaljivo in skoraj razposajeno. S svojo znanstveno zadržanostjo sem komaj sledil bolj veselim duhovnim osebam. [rojen za nesrečo, pač!]
...
Poleg tega se strinjam s tistimi, ki predlagajo drugačno zastavo. Za to vidim tudi estetske razloge. Kombinacija teh treh barv je s stališča estetike neugodna, preveč kričeča, skoraj naivna. S tem ni rečeno, naj svojo zastavo spremenijo tudi Rusi. Toda oni so daleč od Mediterana in antične dediščine, s tem pa odmaknjeni od prave estetičnosti. [božčki! Dostojevski, Tolstoj, sami ne-esteti ...]
...
S tem se znova odpira vprašanje o kakovosti slovenskega filma. Zelo soglašam z Marcelom Š., da so ti filmi "politično povsem benigni", kar jim je seveda v škodo. Da bi kateri zaslužil nagrado pri Prešernu, ki je letos ni bilo? To že, ampak kateri? Sladke sanje so dobile nagrado v Portorožu. Ampak za kaj? Za hudobnega posiljevalca deklic, ki se nazadnje izkaže za protikomunista iz Demosove druščine? So tisto komisijo vodili politično-ideološki nameni? Zaslužnejša se mi zdi Zadnja večerja, zanimivejši Poker. Cvitkovičev Kruh in mleko je lepo napravljena, za film prekratka študija iz vsakdanjega življenja, po okusu in ideologiji nekdanjega socialnega realizma. In kaj še ostane? [Zanimivo. Bolj je film "politično povsem benigen" - komedija Zadnja večerja, nasilni egotrip Poker - in manj se dotika slovenske stvarnosti, boljši se mu zdi?]
akademik dr. Janko Kos, Sobotna priloga, Delo, 16. februar 2002
"Kulturni delavci" so v Sloveniji močno spoštovani ljudje, vsak ki je napisal pesem ali zložil skladbo, se prej ali slej znajde v kaki enciklopediji; pilotu, strojevodji, novinarju ali trgovskemu potniku to ne bo nikoli uspelo. Tudi nagrade za kulturne dosežke so izjemno visoke, tri milijone tolarjev [za ŽIVLJENSKO DELO?!? Mesečna plača nekega direktorja (para)državne firme?], toliko ne daje niti gospodarska zbornica [biznismenom, ki so celo življenje kasirali dobre plače + dobičke + ...?!?!]. Kultura ima poseben status, tudi v prejšnjem režimu je to besedo spremljalo strahospoštovanje, "kulturnih delavcev" praviloma niso zapirali, kvečjemu kakega pesnika ali pisca [kulturnih delavcev niso zapisali, le pesnike in pisce?!?!], če je v pijanosti šel vendarle predaleč. Recimo Vitomil Zupan. Ampak potem mu je bilo takoj vse oproščeno, lahko je mirno objavljal svoje reči in dičil se je lahko z avreolo oporečnika, kar je bil unovčljiv kapital.
[novinar] Boris Jež, Sobotna priloga, Delo, 9. februar 2002
Zdaj berem, da bo tudi Miha Mazzini režiral svoj veliki film, čeprav mu ga bodo naredili drugi, se pravi, on bo najel režiserja, da mu bo delal, on pa ga bo le malo korigiral. Uspelo mu je prav to, do česar je bil vedno najbolj kritičen. Postavil se je v vlogo absolutnega avtorja in država mu bo dala denar. Lahko mu samo čestitam in zaželim dober film. To je prinesla sedanja politika, ki ni naklonjena "tradicionalistom" in bi jih najraje ukinila, hkrati pa na stežaj odpira vrata hollywoodskemu filmu, od česar ima določene koristi. A to je že spet tema za raziskovalno novinarstvo...
Andrej Mlakar, slovenski režiser (Christophoros, Halgato, Mokuš), Mag št. 35, 30. avgusta 2000
Tone Frelih, nekdanji direktor Filmskega sklada, pa je pojasnil, zakaj Slovenija še vedno ni članica Eurimagesa. Zgodba je taka: leta 1996 je bila s privolitvijo Slovenije dogovorjena kotizacija za članstvo v Eurimagesu v višini 600.000 frankov, to potrebo naj bi dve leti pozneje uvidelo ministrstvo za kulturo, ki je zagotovilo denar. Zapletlo pa se je sredi letošnjega poletja, ko je na Filmski sklad prispel pristopni obrazec: ta je bil zapleten, rok za oddajo kratek, osebja, ki bi se lotilo takšnega podviga, pa pri skladu primanjkuje. Lepo, natančno in pravilno bodo obrazec tako izpolnili za prihodnje leto.
Delo, 18. novembra 1999
Bi še vi kaj povedali?
Podobne strani: Črna luknja
